Avtor besedila: Tibor Hrs Pandur
Režija: Tatjana Peršuh

Igrata: Nina Ivanišin
Vito Weis

Produkcija: Gledališče Glej
Datum premiere: 16. 9. 2008

ONA: To je to al kaj? Prvi prizor. Prva scena: On preobčutljiv. Ona lepa. Ful lepa. Drsanje na ledu. Po vaji se spusti v vodo. Ledeno vodo. Razbijal je kocke ledu.

Avtor besedila: Tibor Hrs Pandur
Režija: Tatjana Peršuh
Dramaturgija: Tibor Hrs Pandur
Scenografija: Tatjana Peršuh in Tibor Hrs Pandur
Kostumografija: Nataša Peršuh za SQUAT
Asistentka kostumografije: Petja Zorec
Lektorica: Tatjana Stanič
Grafično oblikovanje: Blaž Krump
Oblikovanje luči: Andrej Petrovčič
Izvršna producentka: Simona Hamer
Produkcija: Gledališče Glej
Projekt sta podprli: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS
Premiera: 16. 9. 2008

Igrata:
Nina Ivanišin
Vito Weis

Zahvale:
Tibor se zahvaljuje: Nini, Vitu, Tatjani, Željku Hrsu, Branku Jordanu, Livii Pandur, Tomažu Pandurju, Špeli Veble, Anji Prešeren, Sari Lovrec in Maruši Majer
Nina se zahvaljuje: Vitu, Tiborju in Tatjani
Vito se zahvaljuje: Nini, Tiborju, Tatjani, negovi Nini in vsem, ki ga poznajo. Pa mami.
Tatjana se zahvaljuje: Nini, Vitu, Tiborju, Jerneju Senegačniku, Antonu in Nadi Peršuh

Problem preboja mladih, idej polnih režiserjev, dramaturgov in igralcev je v slovenskem gledališčem prostoru prisoten že od nekdaj. Prav zato smo se v Gledališču Glej odločili sistematsko pristopiti k vzpodbujanju, vodenju in omogočanju osnovnih prostorskih, tehničnih in produkcijskih pogojev. Na lanskoletnem natečaju je bil izbran projekt Tatjane Peršuh, sicer absolventke režije na AGRFT. Dramski prvenec Tiborja Hrs Pandurja Sen 59 bosta odigrala Nina Ivanišin (absolventka igre) in Vito Weiss (študent drugega letnika igre).
Kreativen proces je spremljan s strani svetovalcev, ki tako predstavljajo »tretje oko« oz. konstruktivno kritičnega opazovalca in komentatorja. Tudi tako Glej ponovno postaja prostor poizkusov, oplajajočih spodrsljajev in sveže energije.

»Sen 59« preko duhovitega potovanja skozi spomine in sanje raziskuje odnos med moškim in žensko, sanjalcem in sanjanim, ter fenomen jezika, ki omogoča in stremi k temu, da postane dotik. Dotik, ki je edina rešitev iz osamljenosti modernega sveta, kjer je vse na dosegu roke. Ta dosegljivost paradoksalno povzroča tesnobo in generira maske, s katerimi ljudje skrivajo svojo krhkost, bolečino in intimo. Drama gradi na intimi kot ključnem elementu, in raziskuje brezna, ki se odprejo, ko ti nekdo prizna, da si fokus njegovih sanj. Gradi na prepričanju, da se te maske vljudnosti lahko zlomijo z nekaj dobro izbranimi besedami in tako razkrijejo krhkost kot edino stanje vredno katarze.

Dogajanje je postavljeno v sanjski medprostor, kjer se odnosi in časovni premiki konstantno brišejo. Ozadja karakterjev se nepredvidljivo prepletajo po zakonih naključja, kot jezik, ki ne najde reference in se vrti v prazno, medtem ko se sproti pozablja. In predstava sanja sanje nekoga v prostor, sanja nekoga, ki se polaga v bel prostor, ki se razcepi v dve osebi, ki hočeta biti in pobegniti iz te sobe. Se združiti, čeprav sta že združeni. Čeprav sta eno že s tem ko STA hkrati. In je prepad med njima, ker ne vidita skozi oči drug drugega. Oba, on in ona, prehajata, se konstantno zbujata drug v drugega, ker navsezadnje nikoli ne vesta točno, kaj in kako se mislita.

»Sen 59« je hkrati zgodba o človeku, ki je hotel postati »svet«, a je neizbežno propadel, ker je za ta podvig zahteval ljubezen zunaj sebe. Je zgodba o samoti, o človeku, ki se je zaprl, ki se je popolnoma izoliral in sčasoma izgubil »ključ«, ki bi ga lahko prebudil. Pravzaprav govori o človekovi potrebi po iluziji, po neprestanem ustvarjanju idealne podobe drugega, ob kateri lahko v miru masturbira. Na določen način je Njegovo delovanje skrajna oblika kapitalizma na intimni ravni. Na Njo in na ves svet gleda kot na svojo privatno predstavo, ki jo uporablja kot material za dramo, ki jo piše. Zanj je vse, kar je, estetski užitek, ki ga hoče govoriti. Vsa dejanja, vse, kar je, hoče prevesti v besede, v izraze, kot da bi lahko z govorjenjem izničil ali spremenil svet. Kar je popoln solipsizem in hkrati želja po svobodi, saj hrepeni, da bi se prebudil, da bi strl okove. Te zidove med nami.

Tibor Hrs Pandur