Duet za igralko in plesalko.

Avtor besedila: Vesna Furlanič Valentinčič
Režiser: Nick Upper
Igralka: Sonja Polanc
Plesalka: Jasna Knez
Klementina Jurančič

Produkcija: KUD Zrakogled Koper
Koprodukcija: Gledališče Glej
Premiera: 17. oktober, Galerija Loža, Koper
Ljubljanska premiera: sobota, 25. oktobra, ob 21h v Gledališču Glej.
Avtor besedila: Vesna Furlanič Valentinčič

Mater kot grešnica, ki iz sebičnih vzgibov divja po življenju svojih najbližjih in
jih brezobzirno uničuje.
Avtor besedila: Vesna Furlanič Valentinčič
Režiser: Nick Upper
Igralka: Sonja Polanc
Plesalka: Jasna Knez,
Klementina Jurančič

Dramaturg:Gašper Malej
Scenograf: Urban Belina
Oblikovalec luči in videa: Radovan Čok
Tehnični vodja: Liam Hlede

Produkcija: KUD Zrakogled Koper
Koprodukcija: Gledališče Glej
Partner: Obalne galerije Piran

Premiera: 17. oktober, Galerija Loža, Koper
Prva ponovitev: sobota, 18. oktobra 2008, ob 20h v Galeriji Loža Koper.
Ljubljanska premiera: sobota, 25. oktobra, ob 21h v Gledališču Glej.

Predstavo so podprli Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Koper in Občina
Piran. V sodelovanju z Gledališčem Koper

Gledališka uprizoritev »MAMA / LA MADRE« v režiji Nicka Upperja je praizvedba monodrame
Mama sodobne slovenske pesnice in dramatičarke Vesne Furlanič Valentinčič,
avtorice pesniških zbirk Reliefne zgodbe in Temni dvojček ter sedmih izvirnih dramskih
tekstov (poleg Mame so to še monodrama Nevidni človek, monokomedija E ja!,
drame Peščena ura, Simfonija laži in prevare, Sanjanje strogo
prepovedano ter komediji Bordel in Pravici je ime Ferdo); obenem gre
za prvo profesionalno uprizoritev enega od teh besedil.

Vesna Furlanič Valentinčič se je z »Elektrinim motivom« hčerinega sovraštva
do mame spoprijela strastno in z nekakšno strupeno genetovsko ihto ter ga
oblikovala v silovit zarotitveni monolog. Njena ženska »poznih srednjih
let« in zlomljenih kril posesivni mami (nam) v obraz izbruha zatajevano
kalvarijo neke družine in v koncentrirani obliki predoči vse nesrečne
postaje dekletca, ki se zaradi neljubečega otroštva znajde kot bolnica
in morilka za zidovi, kamor družba odmetava človeške izvržke in si po
pilatovsko zmeraj znova umije roke. Avtorica postavi v ospredje mater
kot grešnico, ki iz sebičnih vzgibov divja po življenju svojih najbližjih in
jih brezobzirno uničuje. Hčerkino nasprotovanje materi in sovraštvo do lastnega
življenja družba oceni kot socialno neprilagodljivost ter jo obda z do neba
visokimi stenami.

Uprizoritev »MAMA / LA MADRE« rekonstruira bolestno družinsko stanje
na dveh osnovnih nivojih: najprej skozi analitičen diskurz igralke (Sonja
Polanc), in sicer tako, da je besedilo dramaturško »razsekano« na krajše
odlomke, v katerih so razpoznavna precizno ločena notranja stanja.
Dinamična izmenjava potenciranih kontrastov privede do globljega
vpogleda v hčerino zapleteno osebnostno strukturo, ki se razpira kot
gledališka pokrajina z raznolikimi in skrivnostnimi zakonitostmi. Ob
nekonvencionalni in pretresljivi monološki obtožbi igralke pa ritual
individualne in družbene norosti utelešajo tudi paralelni soli plesalke
(Jasna Knez; njuno relacijo lahko metaforično označimo tudi kot odnos
med »osebo« in »sebstvom«); uprizoritev tako po eni strani razkriva
interakcijo - nikakor ne medsebojno stapljanje - gledališkega
performansa in plesa kot umetniških zvrsti, po drugi pa ju izkorišča kot
paralelna tokova, ki se prelivata skozi hčerino notranjost: spoj zavesti in
vesti (družbeno konstruiranega »zdravega«, »normalnega«) se zrcali v
skrajno razboleni duševnosti in obratno. Nakazana bipolarnost se
odraža tudi na vizualni ravni: asketsko oblikovan odrski prostor
(scenograf in kostumograf je Urban Belina) gradi na nekonvencionalni
postavitvi, arhetipske skupture in kostum glavne igralke, sestavljajo
izkrivljeno  vizualno krajino, v kateri izstopa projekcija, ki bo kot nekakšna
»slika Doriana Graya« prek svetlobnih učinkov in z dodatkom videa
(Radovan Čok) predstavljala svojevrstno odslikavo oziroma »komentar«
eksistencialnih faz, skozi katere bo spominsko in doživljajsko prehajala
protagonistka.

Vesna Furlanič Valentinčič o drami Mama
V monodrami Mama se prepletata čas in prostor. Smo na področju
grške klasične drame, kjer junak sam pripravi teren za svoj propad. Katere sile
in silnice ga pri tem vodijo, ali je to genetika (kakor pravi lik v moji monodrami
Nevidni človek - da je ”samo orodje v rokah prednikov”), kolektivno
nezavedno ali neka višja sila, deus ex machina v nas ali okoli nas, pa je že
drugo vprašanje, ker človeštvo tega nikoli ne bo razvozlalo.

Protagonistka izrabi ljubimca, da razreši dramo med mamo in seboj.
Žrtvuje ga kot žrtveno jagnje (agnus Dei) na oltarju. Njegova kri je
“daritev jeznemu božanstvu”, v tem primeru mami. Nagovor božanstvu
predstavljajo protagonistkine besede, da je skrčena v postelji
(kot zarodek v maternici) molila k nekomu, da jo z nevidno roko dvigne
in odnese k sebi, daleč v temno prostranstvo, nazaj v prastanje,
morda v kolektivno nezavedno, na začetek časa (v pesmi
Chanson a pois iz pesniške zbirke Reliefne zgodbe to izrazim z verzom ”k
povratka izvirom hitimo”). S tem jo lahko reši pred samo seboj.

Skratka, projekcija jeznega božanstva navzven, iz sebe v okolico in preko nje z
daritvijo oziroma žrtvijo nazaj v prečiščeno sebe. Zdaj smo na področju arhetipov,
in sicer v arhetipu, ki je skupen vsem svetovnim religijam: daritev jeznemu
božanstvu. To jezno božanstvo je nemogoče pomiriti, razen z ukinitvijo
samega sebe, ker živi v nas, iz nas, preko nas. Z vsakim novorojenim človekom
dobi možnost regeneracije.

Od tod izhaja vprašanje: kje je zlo? V nas ali izven nas? Zlo se prenaša,
razširja po svetu in živi, ker ni zgolj del določenih ljudi, ki so primerni za
projekcijo slabih dejanj (grešni kozli), temveč je imanentna lastnost
vseh nas in samo od zunanjih okoliščin je odvisno, če in kdaj se bo zbudilo.
Zato so ”čisto normalni” ljudje sposobni šokantnih in grozljivih dejanj. Se pravi,
vse je že ”počivalo v temi in čakalo na trenutek, da se manifestira” (Nevidni
človek). Mi pa nismo samo nemočna lutka v rokah usode, temveč smo
odgovorni za vsa svoja dejanja. Edina svobodna volja, ki jo imamo, je, ali
bomo izbrali zlo v sebi in ga nato projicirali navzven ali ne. In ker je to najtežja
stvar na svetu, toliko ljudi propade in dramskih likov tudi. Dvojici žrtev - krvnik
in greh - krivda sta projicirani v religiozne simbole, tako v krščanski križ kakor v
druge (npr. zoroastrsko svastiko), ki temeljijo na štirih straneh neba in
povzemajo vsa človeška verovanja, strahove in projekcije. In to se nenehno
vrti in napaja iz sebe, kot nekakšen perpetuum mobile. Spet se lahko
vprašamo: je zlo obstoječe samo po sebi in smo mi zgolj njegov nosilec ali pa
ga generiramo, kreiramo - in smo torej sami tisti bogovi, jezni ali dobri, ki jih
projiciramo navzven? Če ne drugega, se napetost lahko omili že s tem, da
sprejmemo spoznanje, da je zlo tudi v nas, ga tako nevtraliziramo in
prevzamemo odgovornost za svoja dejanja. Flectere si nequeo superos,
Acheronta movebo (Vergilij, Eneida, VII, 32)