Priredba, režija in likovna zasnova: Silvan Omerzu
Igralci animatorji:
Ajda Rooss
Tina Oman
Vito Rožej

Produkcija: Gledališče Glej

Projekt sta podprla: Mestna občina Ljubljana In Ministrstvo za kulturo
Priredba, režija in likovna zasnova: Silvan Omerzu
Besedilo pesmi: Andrej Rozman Roza
Glasba: Ernö Sebastian
Luč: Igor Remeta

Igralci animatorji:
Ajda Rooss
Tina Oman
Vito Rožej
Izdelava lutk: Silvan Omerzu, Martina Kikelj
Svetovalec za animacijo: Brane Vižintin
Svetovalka za govor: Tatjana Stanič
Izvršna producentka: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej

Pravljice sodijo med najstarejše in najbolj razširjene literarne žanre, in tako obstaja kar nekaj verzij Rdeče kapice. V antični Grčiji je nastal mit o Kronosu, ki je požrl svoje otroke. Le-ti so se čudežno rešili iz njegovega trebuha, zamenjalo pa jih je težko kamenje. Iz leta 1023 obstajala latinska zgodba (Egbert iz Lieza: Fecunda ratis) o mali deklici, ki je nosila rdečo kapo in je bila najdena v volkovem trebuhu. Leta 1687 je Charles Perrault objavil zbirko pravljic, v kateri je bila tudi različica pripovedi o Rdeči kapici, ki pa se konča z volkovo zmago. Perrault ni želel napisati pravljice, temveč opominjajočo zgodbo, ki s svojim koncem pri otroku zbuja strah in z zastraševanjem doseči lepo vedenje pri otrocih. Danes najbolj znana Rdeča kapica je pravljica bratov Grimm, ki sta jo zapisala v dveh verzijah, in kjer na koncu zmaga dobro - lovec reši Rdečo kapico in babico, volk pa je kaznovan. Izšli sta leta 1812 v zbirki njunih pravljic in preživeli vse do danes. Katero smo uprizorili v Gleju, katero pa poznate vi?

Rdeča kapica, s katero smo pričeli večletni cikel uprizarjanja pravljic, je bila prva lutkovna predstava za otroke, odigrana v Gledališču Glej. Ustvarili smo jo z mislijo in željo, da otrokom vrnemo tisto, kar je že od nekdaj njihovo - pravljice! Prepričani smo namreč, da ni dovolj, da lutkovne predstave otroke zgolj zabavajo. Z našimi lutkami in zgodbo jih želimo ponovno popeljati v svet pravljic.
V Gleju se ne bojimo, da pravljice govorijo zgodbe izumrlega sveta, ki je v velikem nasprotju s socialno in tehnološko resničnostjo, znotraj katere bo otrok moral živeti. Naše pravljične pripovedi niso predmet posnemanja, temveč razmišljanja, ki naj otroke - in gledalce nasploh - vodijo k odkrivanju in obenem ustvarjanju elementov lastne domišljije. Prav ti elementi pa so tudi neizogibni pripomočki za spoznavanje in obvladovanje sveta, ki nas obdaja.