Gledališče Glej

Andreja Kopač: A tribute to Glej

Zasuk nazaj, korak vstran, pogled naprej - dokler je še vetra kej

Glej ni nikoli imel prihodnosti, in v tem je bila njegova prednost. Vedno je imel samo sedanjost. Če jo je intenzivno izkoriščal, je prihodnost ustvarjal sproti. Živel je samo za predstavo, ki jo je pripravljal. (Matjaž Zupančič, iz knjižice za prvih 20 let Gleja)

Ko sem bila pred meseci poklicana (kot sodelavka) pri obeleženju 40-obletnice nekega gledališča, nekega prostora, še nisem slutita razsežnosti, ki bi jih utegnila takšna odločitev prinesti. Prva ideja je bila, da enostavno pokličemo vse avtorje, vse režiserje, ki so v vseh teh letih delovali. Vendar seznam imen je bil dolg - in kakor bolj smo ga dopolnjevali, bolj se je sestavljal v smeri proti popisu celotne scene, dobesedno vseh režiserskih imen, ki danes delujejo v institucionalnih gledališčih … Ker pri tem nikakor ne bi mogli biti konsistentni, in ker vsem tem imenom niti nismo znali dobro razložiti, kaj bi si od njih želeli, smo ubrali drugačno smer. Zakopali smo se v Arhiv. Nekako se je zdelo, da še preden začnemo nadlegovati ljudi, je primerneje narediti nekakšno raziskavo, pregledati materiale, opredeliti razsuti tovor, se z njim soočiti oziroma mu pogledati v oči. In Glej, dobila sem ključe!

I. ARHIV: V KLET NA IZLET

V temni ropotarnici, ali v nekakšni kleti, je bilo mogoče najti precej; od razsute delavnice, v kateri je izpod spretnih rok nastala prenekatera Glejeva scenografija, do nametanih zabojev in ogromne, do visokega stropa segajoče police, ob kateri moraš za trenutek postati in se odločiti, ali se vanjo sploh hočeš zakopati … Janko nama je namestil ogromno luč, saj se v kleti ne vidi dnevne svetlobe, Simona H. je prinesla dobro voljo, in zavihali sva rokave. Najprej sva morali nekaj predmetov odmetati, da sva se prebili do polic. Prah, ogromno prahu, veliko porumenelega papirja in nekaj zlomljenih deščic na zabojčkih, ki teže papirja niso mogle vzdržati. Po določenem času se je slika začela ostriti, saj je bilo mogoče zaznati, da je več kot devetdeset odstotkov vseh materialov na policah računov iz preteklih let. Za tem se je začelo. Brskanje po razsutem tovoru in selekcija fasciklov z materiali. Ko sva nekje proti koncu odprli staro rdečo omaro, sva notri našli kup gledaliških listov, v drugi omari pa kup slik in plošč, ki naj bi pripadale Iztoku Lovriču, ki bi moral že davno priti po njih. Šele takrat se mi je začel vrteti film… Kaj je sploh bilo to mesto? Ta Glej? Kdo je notri deloval? Kaj se je dogajalo? Kako je potekalo? Fragmenti so govorili za sebe, svojo zgodbo, ki jo je redko kdo (morda z izjemo Maksa Soršaka) v celoti pozna. In medtem, ko se je nekateri niti nočejo več spominjati (na primer Dušan Jovanovič), nekateri na njej prav pospešeno jadrajo še danes (na primer Janez Janša, saj se nam v režiji slednjega v MGL kmalu obeta rekonstrukcija predstave Spomenik G). Najdragocenejši dokumenti so še vedno tisti, ki sem jih našla, lepo na kupčku zbrane in urejene, za prvih dvajset let gledališkega delovanja. Ugotovim, da takrat stvar ni potekala strukturno nič bistveno drugače kot danes, da je bilo delovanje Gleja od nekdaj usmerjeno (bolj kot ne) samo vase, ob čemer se teža novitet venomer spreminja, določa za nazaj. Ob praznovanju prvih 20 let je Glej izdal dragoceno brošuro, na katero se v nadaljevanju veliko nanašam. O jubileju, ki ga je želel Glej obeležiti predvsem v duhu prijateljev, je uvodničar M.C takrat zapisal : Rojstni dnevi - ljudi, živali, institucij, dogodkov in stvari - so nekaj, kar kliče po zasebnosti družinskega kroga in prijateljev. /…/ V Glejevem primeru je vse to še bolj očitno. Dvajset let že funkcionira kot teater margine, ampak ne margine v smislu zanemarljivosti. Dvajset let že obstaja kot teater, ki ga javnost ne vidi in ne sliši, a ga vendar zelo čuti. /…/ Glej je teater zaradi teatra. /…/ Tako je jasno dvoje: Glejev rojstni dan je stvar prijateljev, oni tam zunaj pa naj vejo, da imamo mi danes zabavo. Sprehodimo se torej do razlogov za zabavo za prvih dvajset.

II. PRVIH 20: SHIZMA IN EKSPERIMENT

Iz zapiskov Lada Kralja je zaslediti, da se je ideja o ustanovitvi alternativnega gledališča pojavila ob koncu leta 1969: K meni sta s tem predlogom prišla Dušan Jovanović in Zvone Šedlbauer. Kmalu sta se v skupini pojavila še Iztok Tory in Igor Lampret, pozneje Marko Slodnjak. Igralsko jedro je nastalo hitro in spontano, večinoma iz vrst študentov AGRFT. Kralj je predlagal ime, ki bi bilo v duhu temeljne motivacije novega gledališča, ki bi imelo izrazito anti-institucijski značaj in ki bi opozarjalo predvsem na akt recepcije. Leta 1970 je formalno-pravno še neobstoječe gledališče Glej 25. junija v Viteški dvorani Križank uprizorilo svojo prvo predstavo - Handkejevega Kasparja v režiji Iztoka Toryja. Teden dni kasneje je bilo uradno ustanovljeno Eksperimentalno gledališče Glej, ki je imelo status društva.[1]. In kaj je Gleju pognalo kri po žilah? Po besedah Kralja predvsem kombinacija različnih tendenc (hipijevska, čutna, razpuščena, globalno-alternativna) na eni strani in želja po združevanju na podlagi afinitet, ekspanziji in generacijski izpovedi na drugi. Srž ideje je bila fleksibilnost, v okviru katere naj bi od vznika določene ideje do študija njene realizacije minilo pičlih nekaj dni, ter težnja po večji teatraličnosti in avtonomiji. Naslednjega leta, 1971, je gledališče Glej zaprosilo za stalne prostore in profesionalizacijo osnovne opredelitve, vendar je pri kulturno-političnih institucijah naletelo na gluha ušesa. Tovrstna težnja po institucionalizaciji je že kmalu zanetila prva nesoglasja, ki so posebej po vrnitvi Lada Kralja iz New Yorške off scene poleti 1971, le še naraščala. Lado Kralj je ideje Grotowskega, levičarstva, ritualnega gledališča, eksperimenta kot bistva igralstva in socialne terapije kot cilja in učinka vzel zares, zato je napravil odcepitev. Najel je nov prostor na Tržaški cesti in začel skupaj z Ivom Svetino delovati v gledališču Pekarna, ki je vzdržalo pet let takšnega eksperimenta, in za tem napravil radikalen konec, saj se je hotel izogniti predvsem, kakor pravi, počasnemu crkavanju. Podobno je po nekaj letih delovanja prenehalo delovati tudi neinstitucionalno gledališče Pupilija Ferkeverk, ki je razpadlo predvsem zaradi nesoglasij med njenimi člani (Tomaž Kralj, Matjaž Kocbek, Denis Poniž, Ivo Svetina, Milan Jesih, brata Miklavc) ter zaradi dejstva, da je večina ljudi že kmalu preseglo skupinsko identiteto. Dušan Jovanovič opisuje trenja na alternativni sceni z besedami:

Ko je prišlo do razkola med Pekarno in Glejem, sem imel jaz še največ posluha za Lada Kralja, ki je bil njegov pobudnik, vsi ostali so bili proti njemu. Šlo je za usodno kulurno-politično napako. Alternativa gledališkega medija je bila razklana in zato manj močna in učinkovita. Na nek način smo bilo obrnjeni eden proti drugemu, v bistvu smo se borili za isto vrečo denarja. Ta boj je ustrezal kulturni politiki, ki je bila nezainteresirana za Glejeve zahteve. Diaspora je na nek način obračunala z Glejem kot potencialnim fokusom kontinuirane in resno zastavljene alternative, ki bi se definirala kot robno gledališče na profesionalni ravni. Posledice čutimo še danes. Vsi ti eksperimenti so blažev žegen, so na skrajnem robu, izvajajo jih izključno mladi ljudje. V taki situaciji ne moreš zdržati dolgo časa, zato je nujno to pozicijo slej ko prej zapustiti in se odpraviti na marš skozi institucije, v poskusu, da bi institucije in uradniški temperament ljudi v njih spremenil. Z institucijami je stvar brezupna. Brezupna pa je tudi alternativa, ki je nekak živalski vrt, kuriozum, ki se zgodi dvakrat bolj ali manj potentno, potem pa stvar sama od sebe ugasne in ljudje se razkropijo. Glej in Pekarna sta bili kultni mesti, kultni instituciji, kamor so zahajali vsi, ki so takrat kaj pomenili v javnem življenju; od gledaliških sladokuscev, študentov, zaveznikov Gleja, do izprijencev vseh sort.

Tovrstna situacija pomeni nekakšen model delovanja zgodnjega Gleja; mladi iz Akademije (in nekaj drugih) poskušajo, naredijo in gredo. Takoj, ko se utre gaz za institucije, se odpravijo na marš. In medtem ko ostaja Glej, prostor praznih rok, se globoko v stanje stvari vpisuje razklanost na alternativni gledališki sceni, se na drugi strani že v bistvo pojma eksperiment vpisuje omejeni rok trajanja: Ko enkrat narediš nekaj zares radikalnega, tega radikalizma ne moreš ponavljati v nedogled. Ponavljanje Spomenika G, ki je bil takrat najbolj radikalna predstava te vrste ne le na jugoslovanskih scenah, temveč verjetno tudi v Evropi, bi pomenilo pleonazem, odsotnost želje po izvajanju drugih horizontov, meni Jovanović za svojo prvo ”uspešnico” Spomenik G Bojana Štiha iz leta 1972, ki je prejela nekaj nagrad in doživelo prva gostovanja zunaj Slovenije (Bitef, MES).

III. ZGODOVINJENO IN UREJENO

Med letoma 1973 in 1977 so sledila tako imenovana ”poljanska leta,” ko je gledališče Glej delovalo v prostorih tamkajšnje krajevne skupnosti, sicer je potekalo kot kulmulacija njegovega zgodnjega obdobja. Predsednik upravnega odbora je postal Marko Slodnjak, ki je vodil repertoarno politiko slovenskih novitet. Hišni avtorji in njihove uspešnice so bili: Milan Jesih (Limite, Grenki sadeži pravice, Brucka ali obdobje prilagajanja), Rudi Šeligo (Kdor skak, tisti hlap, Šarada ali Darja), Pavel Lužan (Živelo življenje Luka D., Srebrne nitke) in Franček Rudolf (Pegam in Lambergar). Avtorskim poetikam so sledile nagrade na Sterijinem pozorju, gostovanja na Bitefu, od katerih je bilo pomembnejše Mesner-Šalamun-Jovanovićev Pogovor v maternici koroške Slovenke. V letih 1978 in 1979 je bilo Gledališče Glej ponovno na cesti, tokrat zaradi adaptacije prostorov. Predstave so potekale na zanimivih lokacijah: v kopališču Tivoli, Moderni galeriji, Mali Drami in na Gospodarskem razstavišču. Umetniški vodja v tistem času je postal Zvone Šedlbauer, in medtem ko so v Glej prihajali novi režiserji: Janez Pipan, Vinko Moderndorfer in Boštjan Vrhovec, se je gledališče ponovno vrnilo na Poljane. Leta 1980 je Šedlbauerja na Glejevskem tronu nasledil Janez Pipan, in tudi sicer je prišlo do popolne zamenjave generacij. Moderndorfer nostalgično opisuje: To je bilo takrat, ko je bilo pozimi v Ljubljani še mnogo snega. H Gleju me je povabil Janez Pipan. In tako sem režiral svojo prvo predstavo. Kralj Goordogan je bila strašna predstava. Nabita z entuziastično in nekontrolirano energijo, polna začetniških napak in neverjetnih gledaliških rešitev. V tistem času so zaradi materialne stiske uprizorili zgolj eno predstavo v sezoni. V naslednjih letih, med 1981 in 1985, je Pipana zamenjal Vinko Moderndorfer, njega pa kasneje Matjaž Zupančič. Gledališče se je revitaliziralo z nekaj komornimi predstavami in s problematiko marginalnosti, kar naj bi bila kulminacija naslednjega Glejevega obdobja, zaznamovanega s predstavami: Jaslice Zdravka Duše (režija: V. Modrendorfer), Lorcova Mariana Pineda (režija: M. Zupančič), Achternbuscheva Ela in Schermanov Rožnati trikotnik (morda najpopularnejši Glejevi predstavi obeh desetletij), in Gluvić- Zupančičev Hard Core. Medtem je igralec Drame SNG Branko Miklavc v Gleju s predstavo Jubilej praznoval petintrideset let svojega dela in nedela. Andrej Inkret je takrat svojo recenzijo v Delu (12. 11. 1981) zavdihujoče zaključil: Kako hitro čas hiti!

Zadnje predstave iz tega obdobja so bile že uprizorjene na Gregorčičevi 3, kjer se je po hudih sporih s Krajevno skupnostjo Poljane[2], Glej dokončno utaboril. Zdi se, da se je termin eksperiment v prvem razdobju Gleja tesno navezoval ravno na eksperimentiranje s prostori, saj so ta termin po pridobitvi (oziroma po strašnih bitkah) za Gregorčičeve 3, začeli opuščati. Za pridobitev novih prostorov naj bi bili zaslužni predvsem tovarišici Ksenija Preželj in Dragana Kraigher Šenk. Moderndorfer zapiše: Kljub vsemu sem prepričan, da je politični svet, ki je minil, bil do kulture in gledališča mnogo bolj darežljiv in pošten, kot zdaj ta svet, ki prihaja. Verjetno danes, po vseh kapitalistično-tržnih zakonitostih, ki jih dandanes vsi tako na ves glas razglašajo, ne bi nikoli dobili prostorov za gledališče. Glede na sredstva, ki smo jih takrat imeli (imeli smo nič), bi danes, v tem političnem sistemu, na Gregorčičevi 3 prav gotovo ne bi bilo gledališča, pač pa donosnejša dejavnost. Po tem se je vodstvo Gleja hitro menjavalo. Po tem, ko je Matjaž Zupančič odstopil, je sledilo enoletno kolektivno vodstvo, dokler ni leta 1986 umetniški vodja postal Blaž Lukan. V tem obdobju se je Glej uveljavil predvsem kot producent, ki se je razdajal različnim umetniškim ekipam in poetikam. Leta 1988 je umetniški vodja postal Jure Gantar, ki se je zavzemal za uprizarjanje domačih novitet in podporo avtorskim projektom, ki je uresničil predvsem v omnibusu 5½, pri katerem je sodelovalo pet režiserjev: Zakonjšek, Miller, Koprivškova, Pandur in Kušej. Leta 1989 je Gantarja zamenjala Nevenka Koprivšek, za časa katere se je leta 1990 Glej prvič internacionaliziral, in sicer s predstavo gostujoče Fione Templeton You - The City. Prvič pa doživel tudi koprodukcijo s skupino Betontanc. Pograjčevi Pesniki brez žepov so bili leta 1990 povabljeni v Glasgow, tedanjo kulturno prestolnico Evrope, kar nakazuje na novo Glejevo epoho.

IV. KONEC EKSPERIMENTA?

Kaj zdaj? Če nekoga (Vinka) poslej zanima golo, igralsko gledališče, in če drugi (Dušan) pravi, da Akademija igralce formirala tako, da so bili brez besede nebogljeni, od devetdesetih naprej vdreta na deske Gleja nekakšni noviteti; pop, gib, in novi osebki. Režiser in pisec Emil Hrvatin to obdobje vehementno označi za konec eksperimenta, vendar se zdi, kot da se eksperiment v tem obdobju dobi drugačne koordinate, saj so že vsi začetniki Gleja v tistem času bolj ali manj varno spravljeni v institucijah. Hrvatin zapiše: Zgodovinsko gledano se je v Gleju eksperimentiralo, dokler so bili v njem ustanovitelji (Marko Slodnjak je že 1977 pisal, da je eksperimentalna, raziskovalna narava gledališča začela bledeti), potem pa se je eksperimentiralo z Glejem in s tistimi, ki so v njem delali. Glej ni več danes ”prostor patologije”, ki jo bo nacionalna institucija znormalizirala, ampak naborni center, kjer stažirajo brezposelni režiserji. Hrvatin v nadaljevanju poziva k odprtju Glejevih duri za vse režiserje: Glej naj postane produkcijsko središče, ki bo servisiralo avtorske predstave ne glede na to, kaj si kdo pod tem predstavlja.

Začetek konca prvega obdobja Gleja poetično pospremi članek Aleša Bergerja Prazne roke (Naši razgledi, 13. 2. 1976) kot metafora, kaj je Glej po prvem razdobju pravzaprav ostalo: Niso te prazne roke kruta, a v bistvu edina možna usoda gledališkega eksperimenta v okoliščinah, ki ga ta čas na Slovenskem omogočajo, in ki jim, kot kaže, vsi skupaj ne zmoremo ugledati širših, resnično ustreznih horizontov? Tudi pritrdilni odgovori na ta vprašanja gledališčema Glej in Pekarna ne morejo biti kaj prida v zadoščenje, kaj šele v pomoč, ko životarijo v neprimernih prostorih, ko predevata odmerjene jim novce. Ko ne najdeta igralcev nikjer, še na gledališki šoli in še med upokojenci ne. Kako tudi naj bi - ta vprašanja - trepljala ali skušala pomoči, ko zmerom znova prizadeta obstojijo pred grozljivo nesmiselno podobo gledališča brez igralcev in se jim režiserji in dramaturgi kažejo kot jalove matere, besedila, ki čakajo, pa kot igrače brez otrok?

V. DRUGIH 20: POP IN GIB

V naslednjih dvajsetih letih so se našli novi otroci (disco pigs), si omislili nov peskovnik in se vanj zapodili, ter si omislili tudi čisto nove razsežnosti lastnega eksperimenta. Poetično-kruti Betontanc Matjaža Pograjca, groteskni Grapefruit Iztoka Lovriča in korporativno-glasbeni Tomaž Štrucl. Na tem mestu vse meje padejo. Tiste, znotraj gledališča samega, se več sploh ne štejejo za meje. Rituala ni več. Je zgolj čista prisotnost - narejena za publko. Zakaj bi to sprejeli? Zakaj ovrgli? Morda bi to želel videti kdo tretji? Morda v tujini? Od gledališke igre ostane (kot posledica eksperimenta) tako le še igra kot taka.. Pograjc je Glejevo stanje stvari vzel v (koprodukciji) zakup, sam pa svojo prvo predstavo, Pesnike brez žepov, postavil pod zemljo, eksperimentu iz gledaliških desk odvzel zanos ter ga treščil ob beton. Oziroma ga postavil vsakič na drugo scenografijo, v samo-lastno okolje, v katerem se je lahko igral tako s svojimi gibalci, kot z njihovimi gledalci. So, let’s play! Mešajmo žanre!

VI. CARSKI REZ IN - POREDNI OTROCI

Simon Kardum (v taisti zgibanki) napoveduje slovenskemu teatru boleč carski rez, na mestu, kjer se alternativna scena seli v institucije.. In medtem ko Ljubljano še vedno prevevajo NSK utopije, se v Gleju povezuje čudna kombinacija paranoje in megalomanije, kjer se Glejevci obnašajo kot veliki lastniki in ponujajo prostor za eksperimente, novačijo bodoče etablirane gledališčnike, medtem ko nihče ničesar ne fiksira in zakoliči. V tej instalaciji Kardum ne razume, komu Glej, ki se zavzema za nekakšno neinstitucionalno institucionalizacijo, pravzaprav pripada, saj deluje predvsem po inerciji intimističnega teatra, na podlagi intimnih, malih zgodb. Te male zgodbe naj bi na oder prinašali novodobni teatrski filmofili, med katere Kardum (v članku v Slovenskih novicah) šteje abbadonskega temnega angela Aleša Kranjca, packard-bastardovskega Tomaža Štrucla in šegavega krjavlja Iztoka Lovrića- Lovrota, ki naj bi bil človek s programirano napako; z lapsusom na jeziku in duhovnim nesmislom v penkalu, medtem ko je njegovo gledališče groteskni Grapefruit. Grapefruit kot nekakšna dadaistična fanta. Kardum ob tem poznavateljsko razpoznava tudi njihovo gledališko pot: Lovrič in njegova kompanija, ki je na oder pribežala naravnost iz Palme, so, prvič; čistokrvni potomci tistih Slovencev, ki smo se srbohrvaščine učili ob prebiranju stripov, in se zdaj, ko smo odrasli, učimo angleščino v kinotih in diskotih. In drugič, to ni štos, to je usoda. Grenivčniki, groteskni heroji iz filmov, polepljeni po ljubljanskih zidovih (vsaj glavni trije), so se na odru znašli po čudnem naključju. Tudi Jedrt Jež v Dnevniku (4. 6. 1996) gledališču ”porednih otrok” ne prizanaša, ob uvodu k Štruclovi predstavi Xanax zapiše: Lovričeva programska shema o Glejevih profesionalnih amaterjih je dobila okrepitev. Glej še naprej ostaja majhna hiša neustavljivih žurerejev, ki jim teater pomeni prostor sproščanja nalezljivega veselja, imunega za neozdravljivo profesionalno deformacijo malo večjih hišic.

Za drugih dvajset let prave zgodovine in refleksije Gleja ni. Je zgolj razsuti tovor, veliki plakati in lično zbrani fascikli izpod pridnih rok Ajde Ross, ki tokrat več ne sledijo toliko posameznim predstavam, ampak avtorskim poetikam, večinoma že omenjenemu Štruclu, Lovriču in prvim predstavam skupine Betontanc. Materiala je precej. Kritike varirajo, pomešane so s tistimi iz osemdesetih … Od tistih so še posebej zanimive tiste iz Pavlihe izpod peresa Josipine Vidmar, ki v svojih kratkih feljtonih z jezikom ne skopari. Zanimivo je tudi prebrati, koliko erosa Marcel Štefančič namenja dejavnosti priti-dno-dna Becketovim osebkom. In ponovno - Glej devetdesetih pomeni predvsem odprte duri za posamezne režiserje in njihove zgodnje predstave: Recht Matjaža Bergerja (kritiko za Mladino piše Andrej Drapal), Sharpen yor Senses Sebastijana Horvata, prva predstava Tomaža Pandurja ali denimo Eros ars sistem Igorja Štromajerja in Bojane Kunst. (ki je v članku Otmarja Klipštetra iz 25. 6. 1991 pomotoma imenovana Bojan Kunc). Toliko o pisanju o ženskih avtoricah …

Ker v devetdesetih klasična kritika ne razpoznava več gledališke naracije, ki jo avtorji pospešeno demolirajo, ostajajo tudi kritiki nekako praznih rok. Na tem mestu ostane edino resnično razpoznavna komponenta lahko zgolj atrakcija zaradi atrakcije, kakor denimo zapiše Lojze Smasek (Večer, 17. 12. 1994) za Štruclovo Cliopatra In gledalce pod oboki Gleja čaka dobro uro trajajoča vrhunska razviharjenost telesnih stikov in odbojev, podprta z imenitno glasbo (Brane Zorman), odlično razsvetljavo (Roman Bahovec, ki je tudi avtor scene in oblikovanja) in delujoča kot bleščeče odštekana reklama (v kostumih Nike Zupanc). Seveda ne samo za renaultov avtomobil Clio, temveč tudi za koristnost telesnih aktivnosti. Pravzaprav pa nič od tega - je samo atrakcija zaradi atrakcije, kot cirkus, kot variete …In medtem ko Štrucl v naslednjih še naprej obračunava z znanimi karakterji Hamlet Packard in Hamlet’s ‘n’ Roses), veličina katerih nezadržno drvi proti popu, je bilo zame popolno presenečenje predvsem - odkritje scenarija za gibalno predstavo Movens Iztoka Kovača, kot nekakšen novodoben manifest gibu: Ne uporabljamo not, vendar zastavljamo vprašanja. Če boste ujeli naše neverbalne misli, potem poznate pomembnost začetka gibanja, začetka zvoka, negibnost sanj in hrepenenja. Giba vsak človek in vsako živo bitje. Giba vsaka najmanjša celica. Giba tudi vsako mrtvo telo, ki je v odnosu na silo izven sebe. Gibanje je pot spremembe - samo spreminjanje. Gibanje je smiselno le takrat, kadar nam čuti povedo v katero smer naj se gibamo. Naše gibanje ni le posnemanje narave za umetnost, ampak razumevanje narave principov. V predstavi nastopajo: Duhovni vodja (Iztok Kovač), Materialni vodja (Brane Potočan), Uslužni (Tanja Zgonc), Ideal (Ana Stegnar), Množica (Nevenka Koprivšek, Alenka Vidrih, Aleš Poredoš, Aleš Hadalin, Jure Hawlina)

VII. GLEJ! DEMOKRACIJA

Kakršnim koli osebnim zgodbam Marko Crnković (v taisti zgibanki) več ne verjame. Prvič, eksperimenta kot takega niti ne priznava, saj služi kot izgovor za tiste, ki ne vedo dobro, kaj počnejo, in drugič, meni, da je treba pri vsem skupaj upoštevati evforičen občutek o nujnosti novega in drugačnega, ki gledališče, bolj kot katerokoli drugo umetnost sili v socialni revolt. V nasprotnem primeru ni nobene druge možnosti, da eksperiment prekvalificiramo iz estetske kategorije v socialno. Edino, kar je bilo po mnenju Crnkoviča v Gleju eksperimentalnega, je bil njegov potrjen status off institucije. Večina slovenske produkcije naj bi se zatorej strinjala, da tisto, kar naj bi najprej uspelo Gleju, je potem uspelo tudi drugje, zatorej Glej ni eksperimentalno, temveč testno gledališče ljubljansko. In v tem je srž Crnkovičevega pisanja, ki idejo demokracije, zgodovinsko vezano bolj na mesta kot na države, razširja na pojem Gleja kot mesta, v katerem se demokracija uresničuje nekoliko bolj kot v kateremkoli drugem teatru. In sicer v obliki testnega občinstva v mestu Ljubljana, ki ni toliko primerno za ulične barikade, kakor za revolt, ki se dogaja v povezavi s prostorom. Glej je tipični primer. Mali teater, ki se je že velikokrat selil sem in tja po mestu, in vsaj začasno oživil več negledaliških prostorov, skupaj s kulturnimi in drugimi institucijami tako opravlja težko opazno, a koristno funkcijo ulične točke kulturne fiksacije. In če sta NUK ali Drama kocki fiksacije, Glej drvi po mestu kot umazan golob, znan in dostopen samo inicirancem. Deluje kot skrita vsebina mesta samega. Greš po cesti in naenkrat se moraš ustaviti zaradi kulture in si jo vzeti …

In če je Glej ves čas (še vedno po Crnkoviću) funkcioniral predvsem po principu pripadnosti, kot stilni lobi nekega mesta, kot ponos iz kljubovanja, bolj kot posmeh kot pa revolt, je to počel zaradi - osredotočenosti nase. Tako je umetniška praksa vedno na nevarnem robu med elitizmom in pop-kulturo, ki prvega sili v intelektualni aristokratizem, drugo pa v plebejstvo. In če si je morda generacija prvih dvajsetih let izbrala prvo, so Glejeva devetdeseta udarila z drugo - in se šla plebejstvo. Proti intelektualizmom. Proti ritualizmom. Proti besedi. Z gibom, glasbo in v barvah so kot novodobni poredni otroci ali disco pigsi vdrli na odrske deske, in jih spremenili v natanko (ali približno) tisto, kar so si točno v tistem trenutku predstavljali ali želeli. No offense, please. No acting, please. Je bila to v (crnkovičevskem smislu) zgolj testing Špas teatra in komercializacije gledališča - ali po drugi strani internacionalizma, mednarodnega povezovanja in odpiranja navzven? Grenak priokus (grenivke) so kasneje nekako popravili resni režiserji: Tomi Janežič, Jernej Lorenci, Diego de Brea, Sebastijan Horvat in deloma Bojan Jablanovec.

VIII. GLEJ TODAY: SURVIVAL MACHINE

N tem mestu ima Crnkovič mogoče spet prav. Pravi, da je Glej ves čas funkcionioral kot katalizator ljubljanskih socialnih menjav, ob čemer je njegova zasluga predvsem v tem, da producira nek bolj fleksibilen, odprt tip modernega meščanstva s smislom za nianse, se prav vsaj en sloj ljudi, ki mu je organsko jasno, da se nima smisla obešati na posiljeno istost in enotnost. In če Glejeve perspektive pred dvajsetimi leti niso bile izčrpane, saj je potrebno stvari ves čas testirati, in sejati ideje ob polnem vetru naokrog, vedno se bo treba ustavljati na cestah in gledati, kam zdaj, in vedno bodo potrebni ljudje, zaradi katerih bo to mesto bolj zanimivo. In glede na to, da Glej od tedaj ni zamenjal lokacije, in da še vedno ponosno ždi na Gregorčičevi tri, se postavlja vprašanje, kaj lahko sploh vsa zasedba okoli Gleja danes, na pragu iztekajočega se 2008, sploh še naredi. V bistvu se o tem niti ne bi smeli spraševati, vendarle se vseeno zdi, da Glej danes testira tisto, na kar je Matjaž Zupančič opozarjal še pred dvajsetimi leti: Obstaja nevarnost, da se zamešata dva popolnoma različna pojma: revno in siromašno gledališče. Če stoji za prvim gledališčem določen koncept, ideja, je siromašno gledališče preprosto stvar slabih pogojev in iz tega nima smisla delati gledališke estetike. Z drugimi besedami: Če smo Hard Core uprizorili s petimi igralci v praznem prostoru, smo to naredili zato, ker je to zahtevala ideja predstave in ne zato, ker ni bilo denarja za ne vem kakšno scenografijo.

Vendarle, Glejeva vztrajnost je prirojena. Vzdržnost nevprašljiva. V vsem tem času je dobesedno prebil naslove člankov, ki so spremljali njegovo brezdomnost in pridobival na dramatičnosti tistih, ki so na piedestal dvigovali njegov eksperiment: Ali bo Glej vzdržal? Brezdomno gledališče GLEJ, Čas eksperimentov je mimo - prišel je čas esejev, Fenomen obrobnega, Gledališče Glej naposled z lastno streho nad glavo, Gledališče v disco klubu, Glej gre naprej, Glej na cesti, Glej so ljudje v njem, Drugačno gledališče, Glej začenja novo sezono, Glej, gledališče živi!, Glej, glej - GLEJ, Igralsko delo ni nič vredno? Intimna soočenja z družbeno ujetostjo, Iskanje drugačnosti, Kako prezimiti? Igre brez doma, Kam nese eksperimentalno gledališče Glej, Kje bo pristal Glej?, Kraj lutanjima, Krajevna skupnost Poljane in Glej, Kuda ide Glej?, Na rob razpravam o gledališču Glej, Na Poljanskoj cesti i u kavani, Napraviti nekaj po svoje, Pluralizam ali totalitarizam?, Prekinjena dejavnost gledališča Glej, Prisiljeni so bili slabši: Eksperimentalo gledališče Glej v čas projekta Šeligo, Prostor za uresničevanje različnih gledaliških idej, Scenski eksperiment iz Ljubljane, Sedam godina Eksperimentalnog kazališta Glej, Tihi odlazak Gleja?, To je Glej, To je gledališče, ki je svobodno v pravem smislu, Usoda podnajemniškega gledališča Glej, Veliko novega, Vznemirljiva obrobja, Za gledališče giba, Zaostriti govorico odra …

IX. PLAKATNA AFERA

Pred dnevi smo se še enkrat sprehodili skozi Glejev Arhiv. Dež je nemilo naletaval, medtem ko smo v večernem mraku odklepali ključavnico. Vstopili smo in kmalu našli dve omari, v katerih naj bi bilo ogromno plakatov. Prostor je bil poslej popolnoma drugačen. Zabasan z vsemi mogočimi špirovci in scenografijo iz ne-vem-kolikih predstav. Prostor je postal v bistvu skladišče; odložišče za stare WC školjke, za omare in omarice, za plahte in preproge, za mize in stolice. Najstarejši plakati, ki smo jih našli, niso presegli letnice 1995. Nekako je bilo opaziti razočaranost, ker drugih ni bilo, čeravno smo pričakovali … zaprašene zvitke nekje na dnu omare, ki obljubljajo soočenje s časom, ki je zavedno minil … zlate čase Gleja in njegove dejavnosti …. a ostali smo praznih rok, z željo, da bomo te plakate vendarle nekje našli, in z dvomom, da jih nikjer več ni … Sama verjamem, da plakati nekje pač so, v tistem ogromnem skladišču, nekje na dnu nečesa, vprašanje je le, ali jih bomo pravočasno našli in razpeli. In bili zadovoljni, da smo našli papirnati zaklad. In se počutili malo nostalgično decembrsko, da smo vendarle nekaj naredili za prostor na Gregorčičevi tri. A tribute to Glej. Samo Zate, mesto (You, the City), Pesnik brez žepa, Hamlet in Packard obenem, Elvis de Lux, Limonada z Vrtoglavico, naš Ljubimec in nenazadnje - tavajoči Luka D.

X. OGLEDALO MESTU

Danes se v Gleju še vedno dela. Brez konkretnega budžeta, brez velikega suporta, brez tega, da bi trume ljudi drle v gledališče sredi mesta, brez tega, da bi te kultura sama od sebe nekam vabila … Vsi, o katerih sem v tem razdelku pisala, so danes nekje drugje. V Glej prihajajo novi - bolj ali manj zadovoljni in talentirani mladi avtorji - a vsaj - tu so! Vsak poskus zgodoviniti neko hišo, ki je postala teater, in ljudi v njem, so legitimni samo v toliko, v kolikor so ti ljudje hoteli to sami s sabo že takrat napraviti. In so tudi storili. Vse drugo nima smisla. Tako, kakor nima velikega smisla poskušati zadnjih 20 let postaviti v jasno sosledje in opredeljevanje. Vsaka predstava je svoj organizem, vsak avtor oziroma ustvarjalec dela zase in vsak je pustil v Gleju svoj pečat. In če je bilo vsaj nekaterim subjektom oblasti včasih mar do tega prostora, se na ulicah Gregorčičeve, od Drame do NUK-a danes bohotijo predvsem na novo nastali bifejčki s hitro hrano, medtem ko Ljubljana že najmanj 20 let sanja o novem centru za sodobne umetnosti, ki ga nekako potrebuje. Ji pritiče. Bi se spodobilo, da ga ima. Do tedaj bo Glej, verjetno zadnji ”podarjeni prostor za umetnost” pač plul naprej, dokler bo še vetra kej. In če so veter ljudje, in mornarji tudi, je kapitan te barke pač mesto - oziroma človek na čelu mesta, ki pa je javno priznal, da kultura ni njegova jaka strana. Dokler bo to za celotno garnituro edini izgovor, bo Glej predvsem pogled v ogledalo, siva mrena na očeh in omalovažujoč posmeh -mestu Ljubljana, nedavni prestolnici Evropske unije.

Spoznal sem, da gledališče mnogo jemlje in zahteva, vrača pa zelo malo. Mnogo tega me je naučilo gledališče Glej. Z Glejem sva se razšla kot dobra prijatelja. Vsega sem se naučil pri njem in zato sem mu hvaležen. (Vinko Moderndorfer, izsek iz intervjuja, okoli leta 1990).

Pojasnilo: Ogrodje članka so intervjuji z ljudmi, ki so bili natisnjeni v brošuri ob prvi 20-letnici Gleja; Lado Kralj, Dušan Jovanović, Emil Hrvatin, Simon Kardum in Marko Crnković.

Članek je bil objavljen v prvem Glej, Listu!: Panikon, december 2008

[1] Člani upravnega odbora so bili: Lado Kralj, Zvone Šedlbauer, Dušan Jovanovič, Samo Simčič, Iztok Tory, Lučka Simonič in Matjaž Vipotnik

[2] Ob tem se pisec in prevajalec Branko Gradišnik (kot prebivalec Poljan) postavi na stran Glejevcev, vendar za kaljenje nočnega miru obsodi upokojence. Pač pa drži, da nam nočni mir kalijo pijanci in drugi veseljaki, ki razgrajajo prav v prostorih krajevne skupnosti oziroma njihovega kluba upokojencev, kjer imajo bife. Tovarišica Marija Mihailovič mu v naslednjem pismu ne ostane dolžna, češ da imajo tudi starejši krajani pravico do razvedrila, vendar s tem še ni rečeno, da so pijanci. (Delo, pisma bralcev, 11. 3. 1982).

O Gleju

Glejevci:

Glej, 40 let!

Andreja Kopač: A tribute to Glej

Kazalo

Kategorije

Gledališče Glej

Prodaja vstopnic

Povezave

Podpirajo nas

Arhivi