Lutkovno-glasbena predstava po motivih basni Sergeja Kozlova
Idejna zasnova, režija in glasba: Peter Kus
Priredba besedila in dramaturgija: Ajda Rooss
Likovna in grafična podoba: Kaja Avberšek
Glasbeni inštrumenti: Peter Kus, Darko Korošec
Kostumi: Iztok Hrga
Fotografije: Sunčan Stone, Mario Besprska
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Izdelava lutk: Silvo Metelko, Ana Kravanja, Kaja Avberšek
Izdelava scene: Rajko Miladić, Adolf Košmrl, Peter Kus, Jurij Kus
Nastopajo: Andrea Giordani (alt. Marija Kolb), Bruno Kontrec, Yaniv Shentser, Ivan Štrok
Produkcija: Dječje kazalište Dubrava, Zagreb in Gledališče Glej, Ljubljana
Izvršna produkcija: Leo Vukelić (Djećije kazalište Dubrava) in Inga Remeta (Gledališče Glej)
Koprodukcija: Zavod Federacija Ljubljana
Projekt podpirajo: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Gradski ured za obrazovanje, kulturu i šport grada Zagreba
Avtor predstave Peter Kus je skladatelj in glasbenik, ki se zadnja leta posveča ustvarjanju predstav. V njih raziskuje mejna področja lutkovnega gledališča, posebej v odnosu do glasbe. Pomemben del njegovega ustvarjanja so izvirni glasbeni instrumenti ter njihova uporaba v gledališču. Gozd raja! je nadaljevanje in poglabljanje Kusovih raziskav. Osrednja ideja predstave je ustvariti zveneče »gozdno gledališče«, ki je v materialnem smislu organsko zgrajeno iz predmetov narave. V njem gozdne rastline, deli dreves, korenine, gozdni sadeži in drugi v naravi najdeni predmeti oživijo kot glasbeni instrumenti, lutke ali scenografija.
Osrednja nit uprizoritve so basni o ježku in njegovem najboljšem prijatelju medvedku ruskega pisatelja za otroke Sergeja Kozlova (1940-2010). Živita v gozdu, ki ga skupaj raziskujeta, v njem srečujeta druge živali ter opazujeta naravo, gozdne pojave in spremembe letnih časov. Skozi njun odnos se razkrivajo teme kot so prijateljstvo, samota, strpnost, občutljivost, čudenje nad svetom in veselje do življenja. Po poteh Ježka in Medvedka se otroci odpravijo na pustolovščino življenja, njegovih tegob, lepot in skrivnosti.
Predstava je namenjena otrokom od 4. leta naprej.
Peter Kus je skladatelj, glasbenik in režiser. V zadnjem času ustvarja avtorske predstave v katerih raziskuje območje, kjer se križata področji glasbe in gledališča. Rezultat tega dela so lutkovno – glasbene predstave Črna kuhna (Mini teater, 2004), Glas (KD Priden možic, 2005), Tristan Vox (Ops! zavod Ljubljana, 2006), Kralj prisluškuje (Ops! zavod Ljubljana in Cankarjev dom, 2007), Izgubljeni ton (LGL in Forum Ljubljana, 2010) in Pojoči grad (Forum Ljubljana, 2011). Z njimi je gostoval na mednarodnih festivalih in zanje prejel več nagrad za izvirnost in glasbo (Poletni lutkovni pristan 2006 v Mariboru, 4. bienale ULU v Kopru, 5. bienale ULU v Pliberku, 6. bienale ULU v Mariboru, 19. Kotoski festival gledališča za otroke v Kotorju, 100, 1.000, 1.000.000 povesti 2011 v Bukarešti in 10. Lutfest v Sarajevu). Septembra 2008 je v Etnografskem muzeju v Ljubljani postavil odmevno razstavo izvirnih glasbenih inštrumentovEvfonija – Zveneče mesto. V letih 2009 - 2011 je postavil še nadaljevanji te razstave, Evfonija – Pojoči grad (Stari grad nad Celjem in Vetrinjski dvorec v Mariboru) in Evfonija – Zvočni vrt (Muzej narodne osvoboditve Maribor). Oktobra 2010 je z ilustratorko Kajo Avberšek izdal Pojoči grad - priročnik za izdelovanje izvirnih inštrumentov v stripu!.
Ajda Rooss je vsestranska lutkovna ustvarjalka (dramaturginja, lutkovna režiserka, scenaristka in igralka), ki je leta 2002 diplomirala na Oddelku za dramaturgijo na AGRFT v Ljubljani. V zadnjem času jo najbolj označujejo solo lutkovne predstave, pri katerih spretno prepleta pripovedništvo z lutkovnim izrazoslovjem. Kot igralka sodeluje z različnimi lutkovnimi gledališči (Gledališče lutk Konj, Gledališče Glejin Lutkovno gledališče Fru-Fru). Slovenski otroci jo najbolj poznajo kot prijateljico zajčka Bineta, s katerim se od leta 2002 igra na RTV SLO. Kot režiserka je sodelovala z Lutkovnim gledališčem Ljubljana (Labodje jezero, Mala morska deklica, Mišek Miško in Belamiška), Lutkovnim gledališčem Maribor (Kako je gnezdila Sraka Sofija) in Gledališčem Glej (O začarani skledi in žlici, Moj dežnik je lahko balon, Kako je Jaromir iskal srečo, Zlatolaska in trije medvedi v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Fru-Fru). V letu 2012 deluje kot v.d. umetniškega vodje v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Kaja Avberšek je diplomirana oblikovalka, ki se ukvarja se z ilustracijo, stripom, z grafičnim oblikovanjem ter ustvarjanjem lutk in scenografij. Za svoje diplomsko delo Zapiski in zariski z Azorskih otokov, je prejela študentsko Prešernovo nagrado in celotni projekt leta 2006 izadala v knjigi Nos Açorespri portugalski založbi Texto Editores. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah in prispevala stripe in ilustracije za različne publikacije in zbirke stripov (Slovenski klasiki v stripu, Pozdravi iz Striponije, Tukistripičaki, idr.) ter stripovska dela objavila v časopisnem in revijalnem tisku (Delo, Mladina, Ciciban). Oktobra 2010 je s skladateljem Petrom Kusom izdala Pojoči grad - priročnik za izdelovanje izvirnih inštrumentov v stripu!. Za oblikovanje ovitka knjige Slovenski klasiki v stripu! je na slovenskem bienalu vizualnih komunikacij leta 2009 prejela Brumnovo nagrado. Med bivanjem v Lizboni je sodelovala z lutkovnim gledališčem Lua Cheia in ustvarila likovni podobi za predstavi iz ciklaAgakuke (obe 2007). Kot avtorica likovne podobe je sodelovala tudi pri predstavah Petra Kusa Izgubljeni ton (LGL in Forum Ljubljana, 2010) ter Pojoči grad (Forum Ljubljana, 2011) in razstavi izvirnih glasbenih inštrumentov Evfonija – Pojoči grad na Starem gradu v Celju (2009) in Vetrinjskem dvorcu v Mariboru (2011). |
Kritike
"Trojnost gozda
Presenetljiva uprizoritev lutkovno-glasbene pravljice Gozd raja! Petra Kusa v eksperimentalnem Gledališču Glej
Edinstveni zamisli se v zadnjih letih posveča izjemni domači skladatelj in glasbenik Peter Kus kot vse bolj večmedijski, se pravi, gledališko-lutkovno-glasbeno-zvočni ustvarjalec, kako na gledališkem odru uprizoriti glasbo ali zvok, torej kako ju gledališko izpostaviti tako, da bosta središče odrskega dogajanja oziroma da bi ju na nek način pravzaprav - gledali. Ali še drugače rečeno, da si v lutkovnem smislu prizadeva razviti novo obliko animacije, tako imenovano animacijo zvoka, kjer z unikatnimi glasbili njegove lastne izdelave, ki se med igranjem spremenijo v lutke ali obratno, nastopajoči hkrati animirajo-muzicirajo lutke-glasbila in "animirajo zvok”, gledalec pa je v položaju, da odrsko dogajanje "sliši” in glasbo "vidi«.
Uspel je Kus vse to uresničiti kot idejni snovalec, režiser, skladatelj in (so)avtor glasbil (slednje skupaj z že preizkušenim sodelavcem Darkom Korošcem) v presentljivi gozdno-gledališki uprizoritvi lutkovno-glabenen pravljice Gozd raja!, po motivih basni ruskega otroškega pisatelja Sergeja Koslova (1940-2010) na besedilo in v dramaturgiji Ajde Rooss, likovni in grafični podobi stalne sodelavke Kaje Avberšek ter izvedbi vsestranskih Andree Giordani (v alternacijiz Marijo Kolb), Bruna Kontreca, Yaniva Shentserja in Ivana Štroka (...) Očarljiva pripoved je postavljena v gozd ter je predvsem o medved(k)u in njegovem najboljšem prijatelju ježku, ki skupaj raziskujeta gozd, srečujeta druge živali, opazujeta naravo, gozdne pojave in sledita spremembam letnih časov, pri čemer se najbolj veselita vedno znova pomladi, medtem ko bi jesen najraje ujela in jo onemogočila, a kaj ko zatem pride še hujša zima. Skozi njun odnos ter do vseh drugih živali in okolja pa uprizoritev načenja vprašanja prijateljstva, samote, medsebojne požrtvovalnosti in ne nazadnje veselja do življenja. Ter prav presune, recimo, ko ježek pozimi požrtvovalno rešuje hudo bolnega medved(k)a na njegovem nezakurjenem domu in se že zdi, da bosta kar oba – zmrznila.
V središču prizorišča, izza prednje privzdignjene igralne površine (...) izstopa razvejano drevo, ki od vsega začetka daje v svoji krošnji slutiti nekakšno harfo, a se kmalu s presenetljivo razkritimi strunami, napetimi po deblu, izkaže še za zelo učinkovit – kontrabas. Kot najrazličnejša svojstvena glasbila pa se prav tako učinkovito izkažejo tudi vse ostale lutke, med njimi cveltica in »za povrh« celo kakšna malce srhljiva, ki kar naprej senečajo z muzikalno uporabnostjo, tako rekoč boljšo od klasičnih glasbil. In ker se prizorišče zdi postavljeno dokaj mobilno, bi si drznili navijati po možnosti za čim več gostovanj te trojnosti gozda kot gledališča, glasbila in lutke tudi drugod pri nas, njen ogled pa zelo priporočili." – Uroš Smasek, Večer, 1. junij 2012
»Šuma glazbom zaluđena
Dječje kazalište Dubrava, Zagreb, i Gledališče Glej, Ljubljana: Luda šuma (prema motivima basni Sergeja Kozlova), red. Peter Kus
Šuma iz naslova nove predstave u Dubravi nije samo luda, ona zvecka, pjeva, šumi, šuška, svira, zvoni… Svaki lik i rekvizit koji se pojavi napravljen je od prirodnih, ponekad i očigledno upotrebnih predmeta, kojima je pridodana mogućnost sviranja, što znači da je pretvoren u originalan, neobičan instrument koji istovremeno fukcionira i kao glazbalo i kao lutka koja odlično izgleda i može se fino animirati. I dok scenom dominira veliko svirajuće stablo, gusjenica je harmonika, vjeverica demižonka šuškalica koja ima i trubicu, jež je napravljen od bubnja i tikvice…
Jednostavnost čiste ideje besprijekorno je provedena od početka do kraja. Priča je, baš kao i govor, u potpunosti potčinjena očaravajućem zvuku i inspirativnoj slici. Pa se onda vrlo malo govori, a događanje je svedeno na sitne susrete šumskih životinja (gdje se raspoznaje tekstualno polazište u pričama ruskog pisca Sergeja Kozlova), objedinjene tanušnim okvirom protoka godišnjih doba, koji pak otvara prostor za daljnju igru s jesenjim suhim lišćem, pahuljama što padaju, zvijezdama koje zvone… I tu bi se možda moglo, kao jedina mala zamjerka predstavi, reći da je upravo segment priče mogao biti samo malko jači. Jer djeca u pravilu vole priču, ona im drži pozornost, vodi misao i pojačava doživljaj.
Četvero glumaca, odjeveno nenametljivo poput zelenih šumskih vilenjaka, opslužuje sve te udaraljke, žice, trubice, zvona, gongove, bubnjeve, šuškalice, koristeći pri tom i prste, pljesak, glas… Istovremeno superiorno vladaju i animacijom tako da su minijature koje nastaju precizno napravljene i često duhovite, poput stonoge koja se rastavlja i sastavlja, a složena je od različitih zveckalica, pri čemu svaka zvečka ima svoj zvuk.
I dok scena živi nekim pulsirajućim, unutrašnjim životom, dok sve, kako to kaže pjesnik, zuji, zveči, zvoni, zvuči, gledatelj se može prepustiti miru, otvoriti doživljaju. Kad bih je morala u jednu riječ opisati, rekla bih da je Luda šuma meditativna predstava. I možda je takva impresija osobna, ali sigurno je točno da ova produkcija izlazi van uobičajenih kanona našeg kazališta za djecu, pa bi se i bez pogleda na program dalo naslutiti da je riječ o nekom obliku međunarodne suradnje. U ovom je slučaju praktički čitav autorski tim uvezen iz Slovenije, a predstavu koprodukcijski potpisuje i ljubljansko Gledališče Glej. Na slovenskoj sceni ovakva vrsta uprizorenja nije potpuna novost (uostalom, upravo se ključni autor i ove predstave, Peter Kus, proslavio takvim istraživanjima), ali domaća ju je publika do sada mogla vidjeti samo na festivalima.
Luda šuma ne zavodi, ne šarmira, nije površna, ne razbacuje se efektima, gegovima ni doskočicama, ne poučava niti pametuje. Ona traje. Vjeruje u samu sebe pa ne mora biti ni blještava ni šarena ni glasna. I premda je čitava izgrađena na glazbi, zapravo je tiha. Mirna. Što znači da stignemo čuti i vlastite misli. A i djecu čije žvrgoljenje lijepo otkriva što ih najviše zanima – prepoznavanje onoga što gledaju. I to jest njihov primarni zadatak, prepoznati viđeno, jer nema ovdje ni trunke doslovnosti, i prepustiti se živoj, uzbudljivoj glazbi koja nastaje kao čarolijom iz čudnih predmeta, neobičnih likova, živog stabla, zvjezdica koje zvone i pahulja koje zveckaju. Izuzetna likovnost i krasan zvuk, spojeni vrhunskim artizmom, odmiču nas od običnog, a od malenih gledatelja traže napor aktivnog gledanja, koji je onda i prikladno nagrađen, radošću razumijevanja i veseljem doživljaja.« - Iva Gruić, KAZALIŠTE.hr, 15. maj 2012.
»Čarobno šumsko kazalište
Lutkarsko-glazbena predstava Luda šuma (na slovenskom Gozd raja!), namijenjena publici starijoj od četiri godine, koprodukcija Gledališča Glej, Ljubljana i Dječjega kazališta Dubrava, Zagreb, u kojemu je i održana hrvatska premijera 13. svibnja, temeljena je na motivima basni ruskoga pisca za djecu Sergeja Kozlova (1940–2010), koji u djeci primjeren dijalog za scenu prilagođuje Ajda Rooss, ujedno dramaturginja predstave. Premda tekst u kojemu se prikazuje prijateljska ljubav Ježića i Medvjedića, maloga i velikoga stvorenja, sićušnosti i golemosti, sreće i straha, radosti i bolesti, njihovo upoznavanje ljepota i poteškoća življenja u šumi, paraboli i alegoriji odrastanja i života, ima i poučan karakter, primjeren i basni, najveća vrijednost predstave leži u autorskom projektu Petera Kusa, koji potpisuje koncepciju, režiju i glazbu te u likovnome i grafičkom oblikovanju Kaje Avberšek i u izvedbi mladih izvođača.
Četrdeset i pet minuta ispunjuje scenska priča o različitosti godišnjih doba i promjeni životnih razdoblja, o danu i noći kvartetne životne pustolovine stavljene na noge izvornoga lutkarskoga kazališta. Na kotačićima izgrađena pokretna scena od dasaka u utrobi skriva srce – život šumskih životinja, a na njoj izrasta središnje stablo – drvo života, drvo slično rajskome, pretvoreno u žičano glazbalo s elementima kontrabasa, violončela, harfe, koje u svojim granama i promjenama raspoloženja postaje dio zvonke, zvučne šume što dječjoj i odrasloj publici nudi orkestraciju različitih raspoloženja, promjena i protoka života u izvornim glazbalima napravljenima od drvenih predmeta, šumskoga voća, korijenja, biljaka, dijelova lutkolikih tijela životinja što postaju bubnjevi ili trube, udaraljke i puhači, klavijature i žičani instrumenti od prirodnog, šumskog materijala.
Umjesto nekoliko lutaka, antropomorfiziranih životinja i biljaka uobičajenih u lutkarskim predstavama za djecu utemeljenima na basnama, Luda šuma cijelu šumovitu prirodu i njezine stanovnike pretvara u veliko, a tako minijaturno glazbeno kazalište u kojemu glavne lutke postaju od šume stvoreni instrumenti, a scenografija život šume. Tajnovitost života sluša se u tajnovitim i čarobnim zvukovima i glazbi koju proizvodi šuma, od kreacije luda od sreće, luda šuma. Skladatelj i glazbenik Peter Kus stvara razigranu i suptilnu scensku basnu u kojoj se ekološka (za)misao realizira na najbolji mogući način zahvaljujući mogućnosti slušanja prirode izravno i emotivno – sa same scene i iz same scene. Glazbom, tekstom, lutkama, predmetima i instrumentima napravljenima od prirode igraju se, sviraju, pjevaju i glume na hrvatskome Andrea Giordani (alternativno i Marija Kolb), Bruno Kontrec, Yaniv Shentser, Ivan Štrok, odjeveni u krojem i bojom privlačne zelene kombinezone, dijelove prirode i šume. Uz neobične zvukove i glazbu uhu ugodnu i intrigantnu (glazbeni instrumenti: Peter Kus, Darko Korošec) izniman šarm predstavi daje vizualni identitet Kaje Avberšek, u skladu smeđe i zelene boje. U scensku priču o predmetima iz prirode uklopljene su maštovite i intrigantne lutke koje izrađuju Silvo Metelko, Ana Kravanja i Kaja Avberšek. a visokom estetskom dosegu pridonosi oblikovanje rasvjete koje potpisuje Borut Bučinel.
Premda je dio publike možda očekivao stereotipnu predstavu o prijateljskom povjerenju i toleranciji, a dio konvencionalnu o promjeni godišnjih doba, ova predstava nije ni konvencionalna ni stereotipna ni dosadno edukativna: prava je to igra glazbom, likovnošću i mladenačkim izvođačkim šarmom, koju treba pozorno i slušati i gledati. Čarolija je to kazališne umjetnosti, a ne deduktivna edukacija o ekologiji. Hvalevrijedno kazališno istraživanje šume koja se oblikuje, koja zvoni, zvuči, svira i pjeva, stvaranje zvonkoga šumskoga kazališta.« - Mira Muhoberac, Vijenac, 31. maj 2012.
|