Glej,
Predstave

Premiera

13. Januar 2012 ob 20:00h

Gledališče Glej

Avtor besedila: Tomislav Zajec
Prevod: Tina Perić 
Režija: Renata Vidič
Nastopata: Jelena Rusjan, Barbara Krajnc
Dramaturgija: Andreja Kopač, Urša Adamič
Lektoriranje: Maja Cerar
Kostumografija: Klavdija Jeršinovec
Scenografija: Bine Skrt
Glasba: Damir Avdić
Oblikovanje luči: Grega Mohorčič
Fotografije: Janko Oven
Maska: Vanja Djuran
Izvršna produkcija: Barbara Hribar /za Mesto žensk/ in Inga Remeta /za Gledališče Glej/
Produkcija: Gledališče Glej in Društvo Mesto žensk

Zahvale: fotografi iz PENTAX foruma, KUD Pozitiv,  Dijaški dom Ivana Cankarja

Predstava je nastala v okviru cikla Prvenci, v katerem v Gledališču Glej dajemo možnost prve profesionalne režije (še) neuveljavljenim režiserjem in režiserkam.

Drama Svinje je bila napisana na željo dveh hrvaških igralk, ki sta dramatika Tomislava Zajeca na Akademiji prosili, naj zanju napiše kaj glamuroznega. Avtor pa ju je v besedilu postavil v dobesedni in metaforični svinjak, ki neusmiljeno razkriva družinsko deblo medsebojnih odnosov, po katerem se prenašajo sprevrženi vzorci mišljenja in ravnanja, ki pridobivajo vse normalnejši prizvok. Obenem gre za zgodbo o odvisnosti, priznavanju oziroma zavračanju avtoritet, uporu, normalizaciji nasilja in o sprevrženi logiki današnjega sveta, ki se vrti v lastnem dreku paradoksa, ki ga je zakoličilo preteklo stoletje. Svinje so zato detektivka, kriminalka, drama, saga, groteska, mjuzikal, polifonija, igra v igri. Kakorkoli jih opredeliš, vprašanje ostaja; kaj je kmetija, kje so svinje,  kako se jim upreti?  Je »žrtev« tisti, ki skrbi za ekonomsko preživetje družine, ali tisti, ki mora ob tem »odnašati rit« za štirimi stenami? Ali, kaj vse mora nekdo prestati, da lahko drugi »zganja« umetnost? Ali pa, kje se začenja eno in konča drugo, ali obratno?

Svinje so tenkočutna groteska, ki je prav v zadnjem času postala še posebej aktualna; po praizvedbi 2003 v Vinkovcih, je bila konec 2011 uprizorjena v Kazalištu Dubrava v Zagrebu, s pričujočo uprizoritvijo v Gleju pa prvič tudi v Ljubljani.

Na kratko o Svinjah: kakorkoli jih opredeliš, jih imaš za sabo. Dve sestri na oddaljeni kmetiji, obkroženi s tisoč svinjami, zaznamovani z družinsko tradicijo. Daleč naokoli nikogar, obe pa dela čez glavo. Je žrtev tista, ki skrbi za preživetje, ali tista, ki prvi odnaša rit? Kaj vse mora prva prestati, da lahko druga zganja umetnost? Kje se začenja prva in končuje druga – in obratno? Svinje so kriminalka, saga, groteska, muzikal, polifonija, igra v igri.

Vse se začne na oddaljeni kmetiji z "zmogljivostjo tisoč svinj"; pol kilometra stran od najbližjega zaselka in dvesto metrov stran od ceste. Na kmetiji živita dve sestri; Ibru, avtoritarna gospodarica kmetije tridesetih let, popolnoma predana svinjam, in Mala Ibru ki se v iskanju smisla uči različnih umetniških tehnik in drugih veščin. In medtem, ko je prva sestra opredeljena kot izbrana za nadaljevanje družinske tradicije, je druga zaznamovana tako z odnosom starejše, kot z nezmožnostjo opravičevanja lastnega potenciala, ki sega onstran kmetije in kliče predvsem po pogledu drugega, po publiki.

Foto galerija

Video

Svinje/Swines from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Daleč od sveta, nedaleč od resnice
Vpadljiv naslov besedila hrvaškega dramatika Tomislava Zajeca (1972) je v sklopu drame morda še najmanj provokativen, saj niti malo ne zavaja, svinje se v besedilu pojavljajo kot integralni, enakovredni gonilni akterji, čeprav jih nikoli ne uzremo – vsaj v pričakovani obliki ne. So simboli nevidnega diktatorja in hkrati oprijemljivi subjekti vzdrževanja; tovrstna pretočnost med metaforo in realizmom pa zarisuje jedrno stalnico dogajanja, ki popelje v obskuren, civilizacijskemu ritmu izmaknjen mikrokozmos dveh sester, ki se na vse kriplje upirata vsakršni družbeni avtoriteti, namesto nje pa oblastna razmerja raje vstavljata v svoje ruralno sprevrženo (so)bivanje.
V odročni podeželski komuni sestri Ibru (Barbara Krajnc) in Mala Ibru (Jelena Rusjan) ilustrativno polarizirata svoji bivanjski drži, od tod tudi številna navzkrižja, ki se simbolno zrcalijo tudi izven konteksta farme in se prepoznavno nanašajo na izprijenost in izkoriščevalnost družbenih konvencij. Pragmatizem, disciplina z rejo svinj in izmučena volja za obstanek, s katerimi »posluje« starejša sestra, so kakor odbojna stena vsemu tistemu, kar osmišlja mlajšo, ki se z naivnim ljubiteljstvom predaja umetniškim vzgibom ter drobnim momentom sreče in navdiha. Odpis zasebnih interesov in absolutna predanost farmi pa pri starejši Ibru za seboj potegne tudi mentalni davek, ki ga pogojuje peza odgovorne poklicanosti za nadaljevanje družinske tradicije. Strukturna in vsebinska konotacija drame je precej sugestivna in ponuja vrsto vzporednih nastavkov s siceršnjo družbeno ureditvijo, poleg usidranih položajev podrejenosti in »komandiranja«, neprestano namiguje tudi na konfliktna razmerja med neprofitnimi umetniškimi panogami in dobičkonosnimi gospodarskimi strokami (pa tudi blefiranje nasproti garaštvu).
Režiserka Renata Vidič ter dramaturški tandem Andreje Kopač in Urše Adamič se nagibajo k nevtralni družbenokritični postavitvi, ki sicer vsebinsko kontroverznost poudarja in ji ne krči volumna, pri tem pa ostaja predvsem znotraj robov fikcije, kjer se učinkovito in s humorno distanco izrisuje »resničnost« dramske situacije, manj pa proizvaja metaforično širino in gledalčev identifikacijski stik, skratka, politični naboj, ki bi s čudnim priokusom prepričljivo asociiral na stanje vsakdana. Vstopimo torej v izrojen sestrski svet, kjer se na vrtu drenjajo pokopana trupla, kjer so edini relevantni dramski partnerji že zdavnaj mrtvi in kjer se čas kroji po meri kotenja in poginjanja svinj, svet pa je vreden toliko, kolikor je obsežna zadoščenost lastni tradiciji in revoltu občim predpisom. Izvajalska karikiranost, komična podvajanja in pretiravanje v kompulzivnih zvočno-telesnih akcijah mehčajo obscenost nekrofilije ter spreobrnjene vrednosti človeka in živali, v dogajalni lok se umeščata tudi liričnost (v glasbenih prilivih Damirja Avdića) in pridih lutkovne morbidnosti (Bine Skrt), zlasti pa se čuti nagib h groteskni analitičnosti zapletenega življenja s »svetimi« svinjami, zataknjenimi v spirali bremena in užitka, smisla in obupa.
Nevarna dvoreznost Svinj pa je nedvomno tudi ta, da kljub izjemno fantastični zasnovi skozi patološko optiko kje na periferiji morda le niso tako daleč od (naturalistične!) resnice." - Zala Dobovšek, Delo, 17. januar 2012

"Kakšne svinje
Dramski tekst Svinje Tomislava Zajca je bil v Vinkovcih, "v blatnemu delu Slavonije," uprizorjen naturalistično. Predstava pa je v lokalnih glavah izvenela kot politična provokacija, v intervjuju zapisanem v gledališkem listu Gleja pove avtor teksta. V Ljubljani ni bilo tako. Tukaj je naturalizem pogorel; blato, svinje in odnosi so bili zapakirani v groteskno eskapado potencirane igre. Komično v uprizoritvi je gledalca zaprlo v kletko, v kateri je mogoče slutil trpki realizem. Vprašanje, ki zadane v glavo ob omenjenih nasprotjih ima takisto dvojni obraz. Se bi še zmogli smejati surovemu realizmu in ali smo groteskno še sposobni vzeti zares?
Farma svinj kot podganja past ujame dve sestri in jih zaradi skrbi za živino ne izpusti. Velika Ibru – Barbara Kranjc in Mala Ibru - Jelena Rusjan, živita sami, v hiši z vrtom, ki služi kot pokopališče za trupla učiteljev Male Ibru. Mati in oče sta mrtva, družbo jima delajo samo svinje, njune prijateljice in v nevarnih življenskih situacijah tudi rešiteljice. Dve kmetici in angelske svinje, ki pazijo nanju.
Režiserka Renata Vidič je fokus usmerila v odnose, ki temeljijo na odsotnosti. Osrednja nit je odnos Male in Velike Ibru do njunega dvanajst let mrtvega očeta, ki še vedno s panoptično vseprisotnostjo nadleguje junakinji. V zadnjih trenutkih se vendarle pojavi na odru, kot bizarna strohnela lutka, da mu lahko razbijeta glavo. Sledi odsotnost vseh ubitih učiteljev, ki so želeli iz Male Ibru potegniti potenciale za mnoge dejavnosti. In nazadnje odsotnost Svinj, ki se jih zasluti preko trofejnih svinjskih glav in prašičjega smeha velike Ibru.
Ravno ta manjko, ki preko refenečnih tekstovnih pasaž kaplja v gledalca, poudarja uprizorjeno metaforo. Z odsotnosjo se odpira možnost nanašanja na aktualno resničnost. Oče kot mrtva avtoriteta, ki še vedno terorizira z mehanizmi samoumevne, a zato spregledane, represije. Učitelji različnih dejavnosti predstavljajo intelektualno tkivo, kateremu kontradiktorno ne uspe premakniti učene misli naprej, zato se jih mora odstraniti. Funkcije ne zmorejo več opravljati učinkovito. Svinje pa so element, ki pobeg iz zemeljskega inferna onemogočijo, lepilno sredstvo, ki situacijo brezizhodno okameni.
Odsotni elementi sistema na makro ravni dogajanja stopijo v relacijo z likoma, ki na semantični ravni predstavljata novo avtoriteto, pripisano Veliki Ibru in željo po ubegu Male Ibru. Slednja po napornemu prebijanju živega zida vedno omaga in se prepusti skrbni roki velike nezmotljive Ibru. Ujetost v cikličnost dogajanja je določena z repeticijami gibov in situacij. Moreča razvidnost forme, a hkratno odkrivanje mehanizmov na različnih ravneh, eksponentno razvijata atmosfero grotesknosti dogajanja in absurdnost vračajočega, zaciklanega terorja. Nepričakovane poteze, kot so obsedenost s čistočo Male Ibru, šampanjec za nazdravljanje in cinična prizemljenost Velike Ibru, v nasprotju z moralno oporečnostjo kmetic takšno atmosfero še poglobijo.
Potencirana, eksplicitna in obenem resna igra pokrije tekst, ki je imel primarno vključene tudi songe. Te so v predstavi delno zanemarili. Glasba, ki jo je delal Damir Avdić, je sicer ostala in dopolnjevala kratke pripovedovane reminiscence oziroma je izpolnjevala funkcijo veziva med prizori dogajanja.
Tomislav Zajec je namreč označil drmasko delo tudi kot muzikal, vendar različne pristope ponavadi nakopičeno združene v muzikalih lansira v dogajanje kot ferkventne situacijske drobtinice, ki narekujejo petje, ples ali pripovedovanje. Tekstu se samemu zase malo šibijo noge, saj v trenutkih, ko želi biti muzikal deluje rahlo kaotično in v kontinuiranih skoraj identitčnih dialogih dolgočasno. Suma-sumarum potenciali drame pridobijo plus šele z igro.
In če sklenemo z izhodiščnim prebliskom - kaj bi se torej zgodilo v primeru naturalizma? Avtentičnost, se zdi, bi v tem primeru ne ponudila možnosti tako učinkovite berljivosti odrskih metafor. Te bi ostale pred neprebojnim materialom verjetja na odrskemu dogajnju.
Oink oink vas pozdravljajo svinje in Sonja Zlobko." - Sonja Zlobko, Radio Študent, 16. januar 2012

"Svinjsko dobre Svinje
V Gleju so te dni predstavili predstavo Svinje, v kateri se grotesknost odrskega položaja prepleta z nasmeška vrednimi dialogi ter izvrstno igro Barbare Krajnc in Jelene Rusjan.
Na samotni, od Boga pozabljeni kmetiji se utrujena od napornega dela v svinjaku mlada gospodarica zvečer vrne v domačo hišo in se zlekne v naslanjač. Spije požirek težko prislužene pijače ter pove zgodbo o svojem otroštvu in svinji, ki ji je rešila življenje. Ko na prizorišče pripleše Mala Ibru, živahna, spočita, otroško razigrana, zaslutimo, da bo šlo nekaj hudo narobe.
Ibru in Mala Ibru bi lahko živeli v vestrnu, daleč stran od civilizacije, a kljub temu gledalec ve, da mora biti druga še kako blizu. Dovolj blizu za vse želje in hobije ihtave Male Ibru in seveda tudi za vse njene učitelje, ki bi v njej lahko odkrili talent. Pa ga ne, zato jih hvale željna mala Ibru v jezi malo premlati z veslom, delo pa, kajpak, dokonča starejša sestra.
Ta nosi v sebi veliko bremen. Družinska prašičja farma s tisočimi svinjami, ki se množijo in kotijo in katerih krma je izračunana do zadnjega grama, ima en sam par rok, ki skrbijo zanjo. A zdi se, da Ibru delo ni odveč. Z njim se potrjuje, saj je "izbrana", obenem pa čuti dolžnost, da svinjskemu rodu poplača za vse, kar je zanjo v otroštvu storila njegova pripadnica.
No, saj ima tudi Mala Ibru svojo skrb, poleg izmišljevanja novih talentov in ubijanja svojih nič hudega slutečih učiteljev. Manično obsedena s čistočo in redom ("Ne na tla!"), svojo sestro in Flafijem, že zdavnaj poginulim papagajem, za katerega skrbi vsaj tako srčno kot Ibru za svinje.
Svinje so delo hrvaškega dramatika Tomislava Zajca, ki ga je napisal na željo dveh igralk, naj zanju napiše kaj zares glamuroznega. Dobili sta, česar nista želeli. Svinje so nekakšna kriminalna groteska, v katero si postavljen kot sodna porota. Ne toliko zato, da bi sodil, kot zato, da bi Ibru in Malo Ibru razumel – njuno življenje, logiko mlajše in starejše sestre ter njun odnos. Kar bi po vseh pravilih moralo biti sprevrženo, ostudno in zločinsko, se nam zdi prav. Sestri storita vse, da bi ubranili svoje dostojanstvo, spodobnosti in premnoge talente (mlajša), ter vse, da bi ubranili mlajšo sestro, kmetijo in red, ki vlada na njej (starejša).
Predstava v gledališču Glej je nastala v koprodukciji Gleja in Mesta žensk, in sicer v okviru cikla Prvenci, s katerim svojo priložnost dobijo še neuveljavljeni režiserji. Svinje so režijsko delo mlade Renate Vidič, ki je okoli sebe zbrala izvrstno zasedbo igralk in preostalih, ki so soustvarili predstavo. V vlogah Ibru in Male Ibru izvrsten tandem tvorita Barbara Krajnc in Jelena Rusjan, obe z močno, drzno, duhovito in svojstveno odrsko prezenco. Asketska scenografija, ki jo uokvirjata dva najpomembnejša rekvizita – veslo in puška, morilski orožji obeh sester –, je delo Bineta Skrta, čigar delo dopolnjuje učinkovita in presenetljiva postavitev luči Gregorja Mohoriča.
Presenetljiva, svinjsko všečna predstava, ki zdrzne in nasmeji." - Katja Nared, Planet Siol.net, 18. januar 2012


Splet prikupnih bizarnosti
Na svinje je danes preprosto nemogoče gledati z nedolžnimi očmi, torej politično neopredeljeno, sploh če se pojavijo na odrskih deskah in za nameček še v Gledališču Glej.
Odkar so prešle v evidenco urbanega slovarja kot politično nekorektna zmerljivka in so si navsezadnje tudi v literarni zgodovini od Orwella do Pasolinija izborile svoje nespregledljivo mesto, ustvarjajo kritiko (vsakokratnega) oblastnega sistema. V paketu pride ponavadi tudi idejna poanta, ki upodablja duhovno rizičnost (post)industrializiranega zahoda, torej ohlapnost družbenih in razpadanje familiarnih vezi ter odvezanost moralne občutljivosti.
Družinski triler Tomislava Zajca o dveh morilskih sestrah - Veliki in Mali Ibru - na svinjski farmi ne izstopa iz tega obrazca, kakor paradigmatično nakazuje prizor iz Antigone, ki ga z igralsko blazno predano iskrico Jelene Rusjan vadi mlajša sestra, medtem pa njena velika sestra Barbara Krajnc večtisočletno etično-politično dilemo tragedije razreši povsem brez moralnih rezerv in v hladnem pragmatizmu dobrega želodca: preprosto, vzameš lopato, pa je.
Letargično ustoličena na dekadentnemu tronu Ibru prisebno srka šampanjec in pripoveduje zgodbe o svoji življenjski poklicanosti med krulečim smehom v odtenkih srhljivega in komičnega. Mala Ibru se ob kompulzivni skrbi za čistočo domačega praga in med besnim angažiranjem v vrsti neskončnih umetniških "krožkov" še vedno išče, čeprav so njene umetniške sanje že davno pokopane skupaj s profesorskimi žrtvami vred (tudi očka ostaja zgolj preparirana avtoriteta, spomin na prejšnjo vladavino, s katere ob praznikih ometeta prah.)
Že v tem zgodnjem delu kasneje večkrat nagrajeni hrvaški avtor srednje generacije kaže postmodernistično nagnjenje do akumuliranja znanih literarnih motivov. V Svinjah z absurdistično afiniteto servira vse od Camusovega Nesporazuma, Ionescove Učne ure do Beckettovega Konca igre. Znane podobe iz literarne zgodovine so uprizoritveno zapakirane v generične situacije, ki so zataknjene v poskusu časovno prostorske orientacije. Nekoliko morbidna čudaškost spodbuja princip skrivljene podobe "ameriške" gotike tako stilno-estetsko - po viktorijanskem pridihu v kostumografiji Klavdije Jeršinovec, surovem postromantičnem underground rockerskem coverju Damirja Avdića in prašičjih trofejah ter očetovski lutki, ki nosijo barvit ekspresionistični podpis Bineta Skrta - kot tudi vsebinsko po črpanju srhljivosti iz patologije mentalne klavstrofobije. Ta je v režiji Renate Vidić pritegnjena do absurda predvsem s samoumevnim primežem tega ("unheimliche") tujega domovanja.
Univerzalni portret nekega nepremičnega stanja (duhovnemu razkroju pač nič ne more do živega) s svojo karikirano distanco predvsem zabava, medtem pa ostaja njegova kritičnost oprta na ready-made metaforiko. Za bolj zbadljivo ostrino imajo Svinje v tekstu prešibko podporo: nekonsekventnemu dramskemu razvoju, mlačno izpisani osrednji grožnji sistemu (ko ena izmed žrtev pobegne) in razvodenelosti v podaljševanju konca ne more pomagati niti režijski prst v oko, ko se na odru znajde prava svinjska glava. Kljub temu se ob energetsko simpatični razigranosti in uprizoritveno izpolnjeni predstavi - režijsko s situacijskimi umestitvami, pikantnimi detajli in ilustrativnimi atmosferskimi prelivi; igralsko s čvrsto podstatjo obeh likov in izvabljanjem premočrtnosti njunega sveta s preciznimi komičnimi potujitvami - celostni vtis prikupne bizarnosti ne pusti preveč motiti.- Nina Leskovšek, Dnevnik, 28.1.2012

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 251 66 79
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta: