Predstave

Premiera

18. Maj 2015 ob 20:45h

RAZPRODANO

Avtorji: Katarina Stegnar, Urška Brodar, Jure Novak
Nastopata: Katarina Stegnar, Jure Novak
Kostumografija: Dajana Ljubičić (Squat)
Maska: Tanja Vojnović (MUD)
Oblikovalec svetlobe: Grega Mohorčič
Asistent oblikovanja svetlobe: Krišjānis Elviks
Tehnična pomoč: Grega Mohorčič, Martin Lovšin
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović
Izvršna produkcija: Inga Remeta
Produkcija: Gledališče Glej
Koprodukcija: Zavod Poza
Posebna zahvala: Cankarjev dom, SNG Drama

Po uspešni performativni raziskavi Jure Novak: Zato sem srečen, ki so jo dramaturginja Urška Brodar, igralka Katarina Stegnar in režiser Jure Novak v Gledališču Glej izvedli v letu 2011, se v letu 2015 lotevajo drugega dela trilogije. Eden od principov njihovega sodelovanja je, da ne glede na osnovne gledališke poklice, postopoma vsi nastopijo kot performerji.

V drugem delu trilogije naslovljenem Katarina po naročilu sta performerja Katarina Stegnar in Jure Novak. Tako kot že pri Srečen, se tudi tokrat lotevajo problematike uprizarjanja v gledališču: kaj je fikcija, kaj resničnost in kje so njune meje. Izhajajo iz osnovne situacije med gledališkim režiserjem in igralko, ki uprizarjata Dürrenmattovo Naročilo.

Če je bila v Srečen vodilna tema depresija, je tokrat v ospredju agresija. Agresija razumljena na vseh mogočih interpretativnih ravneh, tako na ravni fikcije kot tudi na ravni realnih odnosov med igralko in režiserjem.

Podcast predstave je dosegljiv na SoundCloud oziroma iTunes.

Foto galerija

Video

Katarina po naročilu/Katarina on demand from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

"Duhovito s sledmi avtobiografskega

Katarina po naročilu je drugi del večletne trilogije, nekakšen pakt Katarine Stegnar, igralke, Jureta Novaka, režiserja, ter Urške Brodar, dramaturginje in prevajalke, ki se bodo v zadnji fazi vsi preizkusili kot performerji. Slednjo še čakamo, v tem delu pa se Stegnarjeva in Novak znajdeta v kvazizasebni vlogi igralke in režiserja. Katarina po naročilu je na prvi vtis prijazno povabilo na ekskluzivno edicijo predstave v okviru »zabave za rojstni dan« s primerno sproščeno in razgreto temperaturo ter s specialno postrežbo šampanjca, obrne pa se v skrajno »šokterapijo« gledališke scene.

Vprašanje, ki ga izziva že v strateško izdelanem napovedniku predstave s polgolo fotografijo obeh performerjev v spalnični intimi, na postelji, ki štrli in izziva tudi v predstavi, je: kako daleč bosta šla performerja? Imata »jajca« zadovoljiti perverzno voajeristično naslado vsake vrste? Vse za uspeh? Ta trendovski ali uprizoritveni ultimat predstava v strateškem avtoreflektivnem obratu postavi na oder, ga razgali ter obrne sebi v prid. Izpostavi vprašanje, ali je v gledališču danes sploh še kakšna meja in kako to preseči. Duhoviti performans s sledmi avtobiografskega – vsebuje tudi precej internih šal na račun obeh performerjev, igralke konceptualke in režiserja intelektualca – temeljito in nepopustljivo surovo slači vse ostanke romantične fikcije o gledališkem uspehu. Pri tem se pogumno samorazgaljata, v duhu kapitalizma prav nepopustljivo in brezobzirno tekmujeta s seboj (in sceno), se nesramno izzivata, pritiskata na nasprotnikove šibke točke in razgrinjata vse tančine izmuzljivosti meja med profesionalnim in zasebnim v gledališču.

Gre za kvazidokumentaristično predstavo o nastajanju predstave. Kaj se izcimi iz odnosa v procesu, ki je zaostren do skrajne agresorske meje pod imperativom uspeha? Kakšno je stanje Katarine (in tudi Jureta), kakršna ostajata po Naročilu, besedilu švicarskega avtorja Friedricha Dürrenmatta? Čeprav režiser vidi v njem izjemno aktualnost, napoved samega Edwarda Snowdna in nadzorovalnih sistemov, besedilo služi zgolj kot ohlapna, povsem arbitrarna odskočna deska, nanj je še najbolj privezana vseprisotnost publike na odru okrog postelje. Bolj gre za vse tisto zadaj. Katarina zdaj uprizarja sebe, v naslednjem hipu se znajde v liku, v doživeti interpretaciji, v vertikali in pod žarkom upanja, skratka pod abstraktnimi in duhovito nemogočimi napotki režiserja Novaka. Iz sproščenega vzdušja, ki nenadoma pred gledalcem postavi fiktivni zid, vzpostavi kot smiselne vse avtorefleksivne Katarinine pomisleke, njena opozicija režiserju znotraj predstave v predstavi. Konstanten boj med nepredvidljivo spontanostjo in vnaprej pripravljeno gledališko situacijo ni najbolje zaobsežen. Enkratni režiserjev klic po »vérité!« tega ne reši.

Stvar je v tem, da predstava, ki posredno diagnosticira travmatično točko trenutnega stanja v gledališču, vso njegovo patologijo, vendarle sama pristaja na enake pogoje in pade pod enakim imperativom. V drzni in nepopustljivi borbi med performerjema, kjer se zdita oba neprekosljiva, ostaja najbolj zadaj prav predstava. A navsezadnje je to drzen, kar najbolj neposreden prikaz prisotnosti vedno bolj cenenih pornografskih elementov v družbi in gledališču ter nujna refleksija problema vedno večjega prostituiranja prekarcev zunaj inštitucij, v gledališču oziroma v vseh družbenih igrah gospodarja in hlapca."
- Nika Leskovšek, Dnevnik, 27. maj 2015


"Palimpsestno nanašanje in odnašanje gledališča

Katarina po naročilu je drugi del serialne performativne raziskave dramaturginje Urške Brodar, igralke Katarine Stegnar in režiserja Jureta Novaka. Prvi del, Jure Novak: Zato sem srečen je bil v Gledališču Glej uprizorjen pred štirimi leti, tematsko se je fokusiral na temo depresije, drugi, tokratni, je bil premierno uprizorjen na predvečer festivala Prelet, predpremierno pa že dva dni prej, fokus pa: agresija. Če se je prva raziskava nanašala na Novaka, se druga na Katarino, in če se je prvič osredinila na depresijo, se drugič osredotoča na agresijo. Od koder sledi logični pojmovno-uprizoritveni sklep: Novak-depresija, Katarina-agresija; pa tudi to, da bo sklepna raziskovalna gledališko performativna uprizoritev izhajala iz tretjega kolektivnega avtorskega člena, Urške Brodar, ter njej ustrezno pripisane tematske baze.

Pa vendar konceptualna logika pri omenjenem projektu ni tako preprosta, pravzaprav sploh ni preprosta, kolikor raziskovalno preko problematike uprizarjanja v gledališču izhaja iz temeljnega razmerja med gledališčem in resničnostjo, umetnostjo in življenjem – in to na nek specifičen način ter da ne rečeva v specifičnem politično-ekonomskem času.

In res, Katarina po naročilu se začne pri resničnosti, bolje rečeno, resničnost podaljša v gledališki in performativni dispozitiv, ter seveda obratno. Novak takoj na začetku, lahko pa bi rekli tudi pred začetkom, gledališke konzumente opremi s kozarcem penine in jih posede okoli osrednjega scenografskega elementa, postelje. Namreč, Katarina praznuje, ima rojstni dan. Gledalec tako sprva deluje kot obiskovalec zabave, kasneje pa se udobno namesti v vlogo, ki mu jo nalaga klasičen gledališki dispozitiv, v voajeristično mašino. Ta svoj pogled usmerja v intimni delovni proces dveh sodelavcev, ki si za svojo vajo v slogu izbereta kar intimo Katarinine spalnice. Ravno pripravljata Dürrenmattovo Naročilo, tekst, v Nemčiji izdan leta 1986, spisan v 24 stavkih, vsak predstavljajoč lastno poglavje.

Od tod tudi dvojni pomenski ovoj samega naslova predstave Katarina po naročilu: na eni strani performerka Katarina glede na Dürrenmattovo Naročilo, na drugi strani performerka Katarina glede na trg umetnostne delovne sile – glede na položaj neodvisne, državnim in lokalnim institucijam nezavezane akterke.

Dürrenmattovo Naročilo seveda ni izbrano po kakšen naključju, toda bolj pomembno je, kako in na kakšen način deluje ta tekst znotraj samega uprizoritvenega dispozitiva. Kot nekakšen leitmotif v tekstu namreč nastopi tehnologija observacije, ki jo Durrenmatt podčrta že v podnaslovu: O opazovanju opazovalca opazovalcev.

Tako lahko vnemar pustimo samo naracijsko izpeljavo, ki jo Dürrenmatt pelje preko neskončnih intrig, veliko bolj intriganten je prav observacijski moment, ki preči celoten gledališki dispozitiv: mi nastopimo kot opazovalci opazovalca - režiserja Jureta, ki opazuje Katarino, opazovalko - igralko teksta.

Bolj kot da bi gledališče vznikalo med tekstom in uprizoritvijo, vznika med telesom in pogledom. V tem smislu bi lahko gledališče pojmovali kot specifično distribucijo vidnosti in videnega, prav tako kot tudi specifično manevriranje s pogledom in željo. Prav to na nek odprt brechtovski metauprizoritveni način počne Katarina po naročilu, tudi in predvsem, ko se osredotoča na agresijo. Ta namreč ni zunanji referent, še manj je to psihološki tip. Pojmovna para Novak-depresija in Katarina-agresija sta gledališka, pravzaprav uprizoritvena pojmovna para. Agresija izvira iz samega uprizoritvenega manevriranja s pogledom. Gledališče je tisto, ki lahko in mora proizvesti agresijo, prav tako kot mora in lahko proizvede krutost ali depresijo, ali kakršnokoli drugo logiko občutja. Tega pa seveda ne počne v metafizičnem vakuumu, temveč znotraj in z dotičnim produkcijskim ustrojem. Obe omenjeni logiki občutja, depresija in agresija, sta tako vezani na produkcijski ustroj »umetnika na delu«, kar akterja nakazujeta že na promo videu, ko se sprašujeta, kaj vse sta pripravljena narediti za svoj uspeh in kaj diferentia specifica vsakega od njiju.

Vendar, že res, da uprizoritev vznika bolj med telesom in pogledom, vendar telesom, katerega zasedajo palimpsestni nanosi osebnih zgodovin, zunanjih referenc, diferenti specific vsakega od njiju. In če gledališki ustroj proizvaja lastno podobo misli, kakšen je potemtakem preplet notranjosti in zunanjosti ter v podaljšku, realnosti in fikcije? Uprizoritveni material vseskozi predlaga in podlaga prav to razmerje, ki doseže svoj vrh v sekvenci posilstva, za katero gledalec ni povsem prepričan, ali gleda zgolj uprizoritev, ki uprizarja uprizoritev Dürrenmatovega Naročila, ali gleda brechtovsko metauprizoritev, ki kaže na fiktivnost igranega teksta ali realnost odrskega časa in prostora, stvarnega posilstva. Subtilno prehajanje od uprizoritve do metauprizoritve in nazaj, izključujoč stvarno posilstvo, zamaje konvencije klasičnega gledališkega dispozitiva.

In če je za klasičen gledališki dispozitiv literarnega gledališča značilno, da gledalec prepozna igralsko intenco, igralec igra, se v prepletu fikcije in resničnosti zaplete. Vanjo vstopa geslo 60-ih, osebno je politično, Katarina in Jure s svojima osebnima zgodovinama gledalčev pogled zamajeta s koordiniranjem vdorov realnosti, ki pa delujeta le skozi teatrološko in performativno konvencijo.

Katarina po naročilo tako nenehno drsi od ene plasti do druge, od metauprizoritvene ravni, ki je skupna tako gledalcem kot akterjem, do uprizoritve uprizoritve, peformirane gledališke vaje in performiranimi realnimi referencami. Razlika med resničnostjo in uprizoritvijo je tako možna le znotraj uprizoritve same. Z drugimi besedami, je le uprizoritev sama. Ali, če parafrazirava Nietzscheja, ni umetnost tista, ki posnema življenje, temveč je življenje tisto, ki živi po načelih umetnosti. In morda si le v tem smislu lahko želimo več »dobre« umetnosti, kot je tudi pričujoč gledališki izdelek ..."
- Alja Lobnik, Robert Bobnič, Radio Študent, 27. maj 2015


"Katarina Stegnar, Urška Brodar, Jure Novak: Katarina po naročilu

Katarina Stegnar, Jure Novak in ostala ekipa so se uspešno spoprijeli z raziskovanjem agresije in odnosa med režiserjem ter igralcem v procesu pripravljanja gledališke predstave ali performansa.

Jure Novak in Katarina Stegnar v Gleju stojita na odru kot performerja. Jure prevzame vlogo režiserja, Katarina vlogo igralke. Raziskujeta meje med fikcijo in resničnostjo na podlagi Dürenmattove novele v štiriindvajsetih stavkih z naslovom Naročilo. Od tod tudi besedna igra naslova – Katarinina realnost po motivih Naročila in Katarina kot igralka, ki jo je "naročil" režiser. Odnos igralka – režiser postaja agresiven odnos med likom, ki se udejanji kot ženska v rdečem plašču (označena s kratico F ) in moškim protagonistom novele. Posilstvo, nasilje, menjava moči in vzpon ženske energije niso samo motivi novele, ampak tudi realnost, ki se manifestira kot Katarinina spalnica. Novak je spretno določil ogromno posteljo za center, ki je hkrati oder, središče dogajanja in njun trenutni svet. Gledalci so del tega sveta v vlogi opazovalcev. Novak jih povabi, naj spijejo kozarec šampanjca, posedejo po blazinah, nazdravijo s Katarino – praznovali naj bi namreč njen rojstni dan.

Družabni dogodek, zabava presenečenja, se prekine, ostaneta sama. Sama, za štirimi stenami, lahko si dovolita vse. Prične se igra v igri, med režiserjem in igralko s posameznimi monologi F, ženske v rdečem plašču, ki jih je dramaturginja Urška Brodar spretno vpletla v realnost. Agresija, ki jo izvajata drug nad drugim, se izkaže kot vodilna tema predstave. Kar naenkrat se znajdemo vpleteni v resničnost, v profesionalno razmerje med igralko in režiserjem, ki se vedno bolj zabrisuje ter z erotičnimi konotacijami intenzivno sili v fikcijski odnos med likoma, ki ju portretirata Novak in Stegnarjeva. Centralni dogodek, vrh performansa je posilstvo moškega lika nad žensko v rdečem plašču. Prizor, ki ga performerja uprizorita kot ilustracijo gledališke vaje, se počasi preliva v fikcijo, zato v nekem trenutku nismo več prepričani, ali gre za igro ali za dejansko nasilje režiserja nad igralko. Zavedamo in prepričujemo se, da je vse le igra, nasilje pa le dobro uprizorjen prizor na odru. Iz trenutka v trenutek pa prizor postaja resničnejši, gledalec ga zaradi izkustva življenjskega nasilja, ki smo mu dnevno izpostavljeni, agresije v odnosu nadrejeni – podrejeni lahko dojame kot dejansko posilstvo režiserja nad igralko.

Razmerje med Novakom in Stegnarjevo je zelo dobro "izdelano". Od začetnega prijateljskega odnosa do fizičnega nasilja "Jure nad Katarino" in končne menjave moči, kjer Katarina verbalno razčetveri golega Jureta, stoječega na postelji ter majhnega, končnega preobrata, kjer Jure pomiluje Katarino, dobimo občutek, da performerja potiskata meje drug drugemu, kdaj bo kdo prekinil "nasilje" in se postavil v obrambni položaj ali napadel nazaj.

Pomembna komponenta produkcije je svetloba. Oblikovalec svetlobe Grega Mohorčič je z mehko belo, domačo svetlobo, zapeljivo rdečo in sencami, ki jih ustvarjajo stranske luči, ustvaril atmosfero, ki stalno niha med realnostjo in popolno fikcijo ter tudi tehnično pripomore k potujitvenemu efektu, ki veje iz vsebinske dvoumnosti performansa. Močna rdeča, ki deluje demonično, izvrstno začini prizor, ki je popolnoma stiliziran in fiktiven. Katarina kot F beži pred moškim protagonistom (Novak), pred nasiljem, on pa jo gol lovi na nekakšnem predelanem štirikolesniku. Dajana Ljubičič se je tudi tokrat izkazala kot kostumografinja, ki dobro pozna materiale, ki v sožitju funkcionirajo z ostalimi rekviziti na odru, kroje, ki pristajajo igralcem ter barve, ki se prilagajajo lučem. Tako rdeči, usnjeni plašč zasije nežno, skoraj pastelno, spet drugič pa krvavo, živo rdeče. Kot Stegnarjeva v prehajanju med sabo in ženskim likom F.

Katarina Stegnar, Jure Novak in ostala ekipa so se uspešno spoprijeli z raziskovanjem agresije in odnosa med režiserjem ter igralcem v procesu pripravljanja gledališke predstave ali performansa. Odprli so vprašanja, koliko zasebnosti morajo igralci spustiti v svoje delo, da so pri tem iskreni in prepričljivi. Kje so meje, koliko si igralec upa in zakaj. Ekipa je tako na oder postavila ogledalo marsikateri personi, ki ustvarja v gledališkem svetu, je izgubila profesionalnost in deluje v prepričanju, da je agresija ključ do uspeha." - Nika Korenjak, Koridor - križišča umetnosti, 26. maj 2015

"Luzerji

Jure Novak, Katarina Stegnar in Urška Brodar predstavljajo Katarino po naročilu, drugi del trilogije o samih sebi

Predzadnji dan gledališkega festivala Prelet pridemo v Gledališče Glej. Urška Brodar prijazno pove, da bomo začeli s petnajstminutno zamudo. Ura mine, prerinemo se v dvorano, Jure Novak nas prijazno pozdravlja, deli šampanjec, blazinice, vabi, da se posedemo okrog orjaške postelje, ki prostoru kraljuje, kot bi bil garsonjera kakšnega kulturnega delavca, ne pa gledališče. Navsezadnje, nas opozori Novak, nismo prišli na predstavo. Prišli smo na rojstni dan Katarine Stegnar. In pride Katarina, nas prijateljsko objema in poljublja, vesela je ali pa veselje vsaj dobro imitira. Zabava presenečenja res ni ena tistih stvari, ki puščajo obilico svobode slabi volji. Potem pa rez. Zabave je konec, šli smo domov, čeprav še vedno sedimo na blazinicah ob vznožju postelje, Katarina in Jure sta kot da ostala sama. Vadila bosta. Čez dva dni imata premiero, uprizarjala bosta Dürrenmattovo Naročilo. Delati je treba trdo, premakniti je treba nekaj meja, tako v sebi kot za druge, treba se je naprezati, zgolj sodelovati ni še nikogar rešilo gotovega propada. Prijateljski ton se je skupaj z našo vključenostjo ugreznil v tla, nadomestila ga je nekakšna obupana različica zagrizene tekmovalnosti, lastna ljudem, ki vedo, da je to njihova zadnja priložnost. Lahko bi si mislili. Toliko prijaznosti na kupu še nikoli ni napotovalo na nič dobrega.

In res: drugi del trilogije, ki so jo Jure Novak, Katarina Stegnar in Urška Brodar zasnovali na samih sebi in od tam poslali v svet, se deklarativno posveča vprašanju agresije. Prvi je bil namenjen depresiji, tretji za zdaj ostaja skrivnost. Ta, ki je pred nami, pa za svoj predmet vzame izživljanje. In sicer izživljanje, ki ga rojeva obup. In sicer obup, ki ga rojeva nelagodno spoznanje, da čisto zares pod nobenimi možnimi pogoji ne bomo vsako leto mlajši, bolj polni ustvarjalnega elana, bolj spolno privlačni, zanimivi in zaželeni in da smo vsako leto dlje od idealov, ki smo si jih zastavili, ko smo še upali sanjati. Vsako leto smo namreč večji luzerji in vsako leto težje razumemo, kakšna bi morala biti tista prebojna točka, ki bi nas iz počasi že sivečih »perspektivnih« umetnikov s povešenimi trebuhi in temnimi kolobarji okrog oči izstrelila v zvezde velikega formata. In ta obupanost, ki jo v človeško življenje nagomili čas, je tista, ki iz nas dela pošasti.

Od nekega ne preveč posrečenega ameriškega indie filma, ki sem ga pred leti gledala na Liffu, mi je ostal samo naslov, s katerim eden od glavnih likov opremi zbirko kratkih zgodb: »Stvari, ki jih ljudje počnemo drug drugemu«. To je srž Katarine po naročilu. Odpreti kvaziintimni prostor med sodelavcema, prijateljema in potencialnima ljubimcema in pokazati, da sta ne glede na vse vezi, ki bi ju morale povezovati, dosti bolj kot so-človeka proti-človeka. Takšne menda ustvarja kapitalizem, a takšne, bodimo iskreni, ustvarja tudi življenje samo, ne glede na sistem, v katerega je vkovano v danem zgodovinskem trenutku.

To je srž Katarine po naročilu. Odpreti kvaziintimni prostor med sodelavcema, prijateljema in potencialnima ljubimcema in pokazati, da sta ne glede na vse vezi, ki bi ju morale povezovati, dosti bolj kot so-človeka proti-človeka. Takšne menda ustvarja kapitalizem, a takšne, bodimo iskreni, ustvarja tudi življenje samo.

Katarina po naročilu je igra o umetnosti za dva prisotna v mesu in eno prisotno zgolj duhovno. Je igra o umetnosti sami na sebi in umetnosti za nas, o umetnosti kot metafiziki in umetnosti kot družbeni resničnosti, je igra, ki poskuša preigravati variacije fikcija-resničnost, resničnost-fikcija, fikcija-fikcija, resničnost-resničnost. In igra, ki ima poleg pretenzije po resničnosti tudi pretenzijo po resnici in pristnosti, ki jo v dobri stari fassbinderjanski maniri išče v gnojnih ranah na naših osebnostih in razcefranih vezeh, ki šibko vežejo eno živo bitje na drugo, ter ugotavlja, da je na človeškem značaju nepotvorjeno samo tisto, kar je pokvarjeno.

Katarina po naročilu je uspešna zato, ker ji gre avtentičnost, za katero si prizadeva, res zlahka od rok. Performerja, ki ju gledamo, sta res izurjena v oponašanju samih sebe, tista, ki je ne, pa v prepletanju in plastenju raznoraznih tekstovnih in vitalnih resničnosti, zaradi katerih je na koncu težko oceniti, kdo pravzaprav koga zares muči in kaj se nam je vsem skupaj zgodilo. Avtentična je tako zelo, da v svoji avtentičnosti postane izrazito dramska, če ne že kar parabolična. Na sumu imam sicer, da sodelujočim ni prinesla sanjskih delovnih mest, ki so si jih zamislili, ji je pa gotovo uspelo dati misliti kašnemu na tleh Gleja sedečemu kulturnemu delavcu, ki ga je moč najti v istem dreku. In bog ve, da je takih kar precej."
- Katja Perat, Mladina, 05. junij 2015

Gledališče Glej

 

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 421 9240
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
se prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta:

© Gledališče Glej, vse pravice pridržane. | Pogoji uporabe | Oblikovanje: EE | Izvedba: GOOJA d.o.o.