Glej,
Predstave

Premiera

8. April 2011 ob 20:00h

Gledališče Glej

Ponovitve

30. Maj 2012 ob 16:00h

Festival Prelet

Predstava o revoluciji po revoluciji pred revolucijo.
po motivih: Vladimir Vladimirovič Majakovski

Režija: Marko Bratuš
Prevod: Matevž Biber, Marjeta Bratuš, Marko Bratuš, Jure Novak
Igrajo: Asja Kahrimanović, Ajda Toman, Matevž Biber in Rok Kunaver
Kostumografija: Katarina Zalar
Scenografija: Urša Toman
Fotografija: Urška Boljkovac
Tehnični direktor: Grega Mohorčič
Oblikovanje luči: Grega Mohorčič
Tehnična pomoč: Martin Lovšin, Borut Bučinel
Strokovni svetovalec za gib: Matevž Biber
Strokovna svetovalka za animacijo: Asja Kahrimanović
Strokovna svetovalka za svetovanje: Ajda Toman
Strokovni svetovalec za globalni izgled: Rok Kunaver
Izvršna producentka: Inga Remeta

Kaj se zgodi, ko se srečajo koprski zrak, mariborska svežina,
ljubljanska kotlina in lutkarske spretnosti? To pomlad, samo na
Glejevem odru - enkratni revolucionarni spektakel (za omejen proračun)
- 4 igralci, 64 vlog! Ajda Toman, Asja Kahrimanovič, Matevž Biber in
Rok Kunaver v drugem prvencu Marka Bratuša - Misterio Bufo!

Misterio Bufo Vladimirja Majakovskega je spektakularna hvalnica
delavski revoluciji, ki je prevrgla tedanji vladajoči razred in Ruske
delavce iz blata izkoriščanja povzdignila na prag utopične Komune.
Danes, slabih sto let kasneje, se nahajamo v približno podobni
situaciji. Iz Komune se ni izcimilo nič kaj prida. Komunizem in
socializem je nadomestil kapitalizem - gospodarstvo je zajela kriza,
delavci za opravljeno delo ne dobivajo zasluženega denarja, standard
se navadnim ljudem slabša, medtem pa elita še naprej živi na veliki
nogi. Pravica ni ena, pravici sta dve - za krajo kruha greš v zapor,
za krajo tovarne na počitnice.
Naš Misterio Bufo je zaenkrat še šaljivo opozorilo so-homo sapiensu,
ki nekoliko prerad pozablja, da se zgodovina ponavlja. Naslednje
opozorilo verjetno ne bo več smešno.

Foto galerija

Video

Misterio Bufo from Gledališče Glej on Vimeo.

Kritike

»…uprizoritev prednjači  v ekzaktnosti povedanega in gestikuliranega … Uprizorjene premene političnih sistemov Slovenije, slike Pahorja in Janše-Hrvatina, aluzije na pedofilijo v vrstah duhovščine, govorjenje o kulturni politiki so z nadzemno hitrostjo butale v nabrežje odra in izvirno satirično ostale na meji neciničnosti … Spretno so prevedli motiviko Majakovskega v neposredno berljivo situacijo današnjih časov in poti do sem. Futuristi, med njimi tudi Majakovski, so bili fascinirani nad cirkusom. Njegova želja je bila, da bi bral pesmi, medtem ko bi paradiral na slonu, a fascinacis je šel še dlje. Cirkus je Majakovski videl kod sodobno umetniško formo z neskončnim potencialom inspiracije za svoja dela. Zdi se, da je tudi v zdajšnjo igro vdrlo pisano ozadje cirkusa. Igralci so delovali kot štirje klovni, ki so preskakovali iz vloge v vlogo in prav vse so bile enako močne. Očitno je bilo, da so aktivni v gledaliških predstavah za otroke in mlade, saj so prav hudomušno animirali gledalce. Pa vendar to ni bila edina točka kjer smo to opazli. Ekstrati z lutkami, zabeljene a ne metaforične šale, dobesedna interpretiranja različnih propagandnih fraz so dodale nekaj svežega in igrivega, a vse te dramaturško-režijske komponente niso minorizirale pomembnosti vsebine. Prav nasprotno, govorile so svoj statment, ki se je skladal s tisto dobro znano krilatico: Politika je peskovnik za odrasle!  … Političnost je butnila v nas. Neposredna nagovarjanja publike, vdori igralcev na sediščne tribune in predajanje govorniške palice z izzivanjem vzklikov, nazdnje pa tudi izrazni material in ekzaktnost, so indici, ki kažejo na epsko gledališče Brechta. Potujitveni efekt paradira v tem, da skuša prepričati gledalca v miselno aktivno sodelovanje, s tem da mu odvzame možnost identifikacije; druge komponente epskega gledališča pa se kažejo ravno v ekzaktnosti. Prevetritev odrskih dialogov, se je preobrnila v diskurz med odrom in občinstvom, 'nastop' pa je deloval kot interogacija odgovornosti (slednjo pa si velikokrat pozabimo otrpati na ramena)  … Vprašanje o revoluciji se je na odru transformiralo v vprašanje o odgovoronosti, nanj pa se je odgovrajalo v maniri Majakovskega – da! vsak od nas je odgovoren za politično situacijo v kakršni smo se znašli in za tisto, ki si jo bomo izbrali. Omenjeni je namreč na vprašanje, ki se glasi sprejeti ali ne sprejeti revolucijo, videl samo en možen odgovor. Seveda, to je naša revolucija.« (Sonja Zlobko, Radio Študent, 14. april 2011)

»Opisni podnaslov »burkaški misterij« vase akumulira (na videz nasprotujoč) razpon komičnega in posvečenega/nedotakljivega, čemur uprizoritev sledi tako na vsebinski kot izvedbeni ravni - s cinizmom in norčevanjem ter z nenehnim udrihanjem po »načelni« gledališki govorici … Reduciran format in nujna ekonomičnost celostne produkcije sta poleg izziva igralcem, režiserjevim spretnim prijemom in funkciji posrečene kreativne domislice, intrigantna tudi na drugih izvedbenih ravneh. Angažiranost likov, ki simultano izražajo stališče posameznika, hkrati pa to individualnost spreobračajo v kolektivne parole določenega družbenega tkiva, pridodaja zanimivo dvoplastnost in neujemljivost opazovanja, predvsem pa razpira horizont gledalčeve interpretacije. Revolucionarne krike k prestrukturiranju delavskih pravic, likvidaciji kapitalizma, izločanju korupcije in kar je še podobne navlake, ki povprečnemu državljanu (pred stoletjem in znova danes) greni pot k znosnemu preživetju, Asja Kahrimanovič, Ajda Toman, Matevž Biber in Rok Kunaver ponujajo v maniri natančne medsebojne odrske organizacije … Polna energičnosti, govorne ognjevitosti, kreativnega sostorilstva, lucidnih vragolij in pikantnega humorja se četverica niti najmanj ne izogiba spodrsljajem, zasebnemu zbadanju ali šalam na svoj račun.  Uprizoritev se kaže kot »angažirana izjava« v nekakšni vmesni zarezi; intervalno krizno eksistenco malega človeka izrisuje skozi izrazito šaljivost in distanco, a ob neumornem preigravanju gledališkega jezika venomer misli »smrtno resno«. Se ena odrska (in skrajno razvedrilna) opomba o spiralnosti zgodovine, kjer se sicer menjajo glave, ne pa tudi mentaliteta. Sicer pa v slogu vladajočih avtokracij performativna nota dogodka med drugim duhovito sporoča, daje v gledališču resnično vsakdo lahko prav vse. A kaj, ko zunaj njega ni prav nič drugače.« (Zala Dobovšek, Delo, 14. april 2011)

»Potencialna gledališka masovka s postajno dramaturgijo in različnimi prizorišči je prirejena za kompaktno in ekonomično glejevsko uporabo, ki jo izdajajo kolektivna eruptivna energija, zabavljaški humor in vedno prisotni revolucionarni zahtevek, značilno izdajalski tudi v smislu posrednega vsebinskega napeljevanja na materialno podhranjenost scenografskega in kostumografskega, bolj karakterno markacijskega odevala uprizoritve (Urša Toman in Katarina Zalar). Svoj satirični prst uprizoritev najraje uperi v lokalne zaplete, kot jih razbiramo iz naslovnic dnevnega časopisja in ob katerih se še pekel zdi zgolj neškodljivi otroški vrtec ali kičasta maškarada rdečih luči ter dimnih efektov (kakor daje jezno vedeti delavčeva lekcija peklenščkom). Ne gre niti brez imitatorskih zbodljajev v držo državnih veljakov in za parodiranje večno hvaležnih citatov iz simbolnih aktov slovenske zgodovine. Instant "šaljivke" so oborožene z vsemi razpoložljivimi sredstvi za množično uporabo, še preredko pa izvlečejo perfidno skriti adut tudi po večkrat zakodiranih trzljajev smeha. Uprizoritveni "schnellkurs" po zgodovini družbenega izkoriščanja (dobesedno hitrostni v smislu servisa asociativnih, žanrsko variabilnih domislic, ki gladko tečejo v ritmu komedijskega motorja), nudi ogled, opremljen z orientacijskimi komentarji, ki ga (v aluziji na "potujoče ljudsko gledališče") ekipa igralcev suvereno izpelje s privatnimi "štoserskimi" izpadi in prehodi med številnimi tipi vlog, z ironizacijo (usmerjeno tudi nase) pa se izogne moraliziranju« (Nika Leskovšek, Dnevnik, 14. april 2011)

Gregorčičeva 3
1000 Ljubljana

+386 1 251 66 79
info@glej.si

Rezervacije:
rezervacije@glej.si

Če želite biti obveščeni o dogajanju v Gledališču Glej,
prijavite na Glejevo e-poštno listo.

E-pošta: