Avtorica: Vala Thorsdottir

Režiser: Igor Samobor
Prevajalka in dramaturginja: Eva Mahkovic
Lektor: Simon Šerbinek
Scecnografija in kostumografija: Ema Kugler, Igor Samobor
Glasba: Gregor Gruden, Jernej Jurc

Igrajo: Nina Valič, Matej Puc, Gregor Gruden, Jure Henigman in Jurij Drevenšek

Produkcija: Gledališče Glej
Koprodukcija: Mestno gledališče Ptuj

Premiera: 10. julija ob 21.00 v Mestnem gledališču Ptuj
Ponovitve: oktober 2010, Gledališče Glej, LJubljana

Predstavljajte si humor skupine Monty Python, cepljen s pregovorno duhovitostjo voznika formule ena Mike Hakinena ter postavljen na oder v maniri srednjeveškega pouličnega gledališča commédie dell’árte. Težko? Pridite na predstavo »Kuhinja po meri« in se na lastne oči prepričajte, kako se da kuhati dobro ‘odštekano’ gledališče. Obeta se obilo nevsakdanjega humorja, izpeljanega iz povsem vsakdanjih tem.

Gledališče Glej in Maskin Seminar sodobnih scenskih umetnosti z velikim veseljem vabita na predavanje dr. Setha Baumrina, gledališkega teoretika iz John Jay College of Criminal Justice, iz New Yorka (ZDA).

Predavanje z naslovom Gledališče 21. stoletja: Jerzy Grotowski in Eugenio Barba bo v Gledališču Glej, v sredo, 16. junija, ob 17h.

Predavanje o Grotovskem in Barbi v razmerju do aktualnega gledališča 21. stoletja je namenjeno praktikom in teoretikom gledališča in bo v angleškem jeziku.

“The Relevance of Jerzy Grotowski and Eugenio Barba’s Search for Meaning Through the Total Actor in the Face of Twenty-First Century Hopelessness”

Jerzy Grotowski and Eugenio Barba’s careers demonstrate an admiration and devotion to work with successive younger generations who from the late 1950s onward grew up in a world increasingly bereft of hope. With every youth movement subsequent right wing conservative movements swept in and repressed youthful exuberation and experimentation with various versions of intellectual sobriety such that the system in virtually every nation induced dullness and obedience to the extent that young people increasingly find no incentive, other than cash, to pursue dreams, high ideals, service to humankind, and in most cases art.

I propose that theatrical work grounded in the training techniques constructed by Jerzy Grotowski and Eugenio Barba—in particular techniques their actors Ryszard Cieslak, Rena Mirecka, Roberta Carreri, Iben Nagel Rasmussen, and Torgeir Wethal—used techniques in which childhood memory is coupled with physical improvisation which actuates meaning in the human in a way that it manifests itself for a lifetime in creative work that is both healing to the doer and service to the forgotten for whom life itself is an un-stimulating barrage of media-based hypnosis on which they have only passing interest while yearning for some undefined freedom—freedom that they cannot imagine because they can’t recognize it in themselves.

In the 21st Century a climate of inherent lethargy, grandfathered by successive post-War generations from the multiple conflicts throughout the second half of the 20th century has inoculated the young against basic understanding of human compassion, dignity, and their own potential to be leaders of a more just society. My belief is that this lethargy can be overcome through a kind of theatrical intervention in which we who use theatre as an educational medium partner with young people of every background to create psycho-physiological theatrical etudes, not necessarily designed to make new actors, new stars, but to use as mechanisms to free inner healing through community-based performances whereby the extremely personal nature of the work, its private core, is preserved and protected such that young people can experience themselves and their peers as meaningful. The work is a step toward assuring young people will come to understand that life itself will take on a meaning when they create rather than live lives created for them by the faceless systems surrounding them.

The approach (inspired by Grotowski and Barba) is not spontaneous combustion improvisation but the observance of levels of organization of the creative process that is slow and enjoyable, without the pressure of product but the joy of process.
Seth Baumrin

slovenska adaptacija gledališče predstave Endless Medication

Prevod: Tanja Lesničar Pučko
Produkcija: Mesto žensk
Premiera: 14. maj 2006, Channel Zero, AKC Metelkova

Aktualna ponovitev: 10. junij, Gledališče Glej, ob 20h (Vstop: 5 EUR)

Večna medikacija / Endless Medication je gledališka predstava, ki jo je leta 2003 ustvarila flamska režiserka in performerka Marijs Boulogne. Po uspešni in odmevni predstavitvi na Festivalu Mesto žensk leta 2005 se je Društvo Mesto žensk odločilo za adaptacijo predstave v slovenščino. Premiera je bila izvedena 14. maja 2006 v klubu Channel Zero, AKC Metelkova mesto.

Večna medikacija pripoveduje zgodbo o Rosi, dekletu, ki ne joče. Oplodi jo JesusChristMachine in kmalu rodi - skozi drobovje - božjega vnuka. Bog se pojavi v obliki govoreče žarnice, nosečnost pa ponazarja lubenica, ki raste pod Rosinim krilom. Ker se otrok razvija v Rosinem drobovju, zaustavi njeno presnovo: lubenico je treba razrezati/splaviti. Z božjo pomočjo Rosa končno (iz noge) rodi majhnega dečka, ki nikoli ne joka. Zgodba se zaključi z Rosinim zaprtjem v umobolnico, detomorom in procesom, na katerem je Rosa obsojena na zdravljenje brez konca.

Večna medikacija je performans, narejen v slogu ‘fairground’ (sejemskega) gledališča. Marijs Boulogne obravnava gledališke trike na otročji, luciden, pa tudi perverzen način. Skatološka moč je skrita za navidezno nedolžnostjo dveh energičnih, radoživih in brezskrbnih deklet. Neprisiljen, samoumeven način, s katerim se lotevata obscenosti in nasilja, vodi zaradi predmeta obravnave - spočetja in rojstva božjega vnuka - v obliko religiozno obarvane pornografije.

Ime dekleta - Rosa - izhaja od sv. Roze iz Lime (1586-1617). V Večni medikaciji - o čemer pripovedujejo tudi izkušnje številnih mistikinj iz istega obdobja - se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Svetost in bogoskrunstvo hodita z roko v roki.

Avtor songov: Gregor Fon
Avtorska glasba: Miha Renčelj, Peter Penko
Vizualije: Incognito Design
Produkcija: ŠKUC Gledališče
Predstava traja 35 minut.

Aktualna ponovitev: 12. junij, Glej, 11h

Otroška predstava Zakaj ima vsak fižolček bel trebušček je narejena po motivih beneške ljudske pravljice Fižolček, Oglejček in Slamica. Pripoveduje o treh naslovnih junakih, ki so nepazljivi in klepetavi beneškoslovenski gospodinji pobegnili z domačega ognjišča, da jih ne bi porabila pri kuhanju kosila. Mahnili so jo čez dvorišče in čez polje, ampak so prišli le do potoka, pravzaprav do reke Nadiže, čez katero niso znali. Slamica je dala idejo, da bi se lahko stegnila čez potok in bi Ogeljček in Fižolček lahko po nji prišla na drugo stran. Vsem se je zdela to dobra ideja, vendar je Ogeljček, ko je bil na pol poti, s svojo toploto prežgal Slamico in oba, tako Ogeljček kot Slamica, sta padla v vodo. Reka jih je odnesla neznano kam. Fižolčku pa se je to zdelo tako smešno, da se je začel na vse pretege smejati. Od takšnega smejanja pa mu je počil trebuh. Ubogi Fižolček je bil tako prestrašen in trebušček ga je tako močno bolel, da je zajokal. K sreči je mimo prišel krojač Kalvan iz Mečane, ki je Fižolčku zašil trebuh. Ker ni imel druge niti, kakor bele, ima od takrat naprej vsak fižolček bel trebuh.

Sestrice želve danes praznujejo 100. rojstni dan. Vse živali nestrpno pričakujejo nepozabno zabavo, ki pa se zaplete že na začetku. Še dobro, da prileti orel in reši zabavo. Začne se napozabno rajanje…ki pa ga zmotita nepovabljeni “prijateljici”.

Aktualna ponovitev: 9. junij, Gledališče Glej, 18h, vstopina: 1 eur

Avtorsko igro so pod vodstvom Uroša Lavriča in Sente Ančimer pripravili otroci sami.

Produkcija: Gledališka skupina Prijatelji, Mali Glej in Zavod enostavno prijatelji.

Gledališko skupino Prijatelji sestavlja skupina 14 otrok, ki so se zbrali okoli vzgojno gledaliških delavnic znotraj programa Mali Glej, Gledališča Glej. Gledališko skupino vodita mentorja Uroš Lavrič in Senta Ančimer – Zavod enostavno prijatelji. V letu 2010 smo skupino skupaj ustanovili drugič in tokrat uprizorili predstavo o želvah.

Aktualna ponovitev: 6. junij, Glej, 20h (zaključena predstava)

After a big party, the staff of a well-known television network is suddenly in panic … they thought they had a day off, but everything changes. An old, lonely widow decides to go back home on a rainy afternoon, just when she was planning to visit her friend. To keep herself busy, she decides to watch tv as, in fact, she does every single day of her tedious life. What does the television staff decide to do? Well, totally frightened, in a blick of an eye, they prepare a sequence of shows that are nothing else but a parody of the most common tv cliches, which the old lady loves so much. Advertisements, soap operas, fashion shows, political speeches, debates and talent shows…a mix of everything one finds on tv, on a daily basis.
If you don´t enjoy it….change the channel…or go to the theatre!

V soboto, 22. maja, ob 20. uri vas vabimo na ponovitev predstave Iz Principa, ob 21. uri pa na pogovor z Boštjanom Naratom, glasbenikom, ustanovnim članom Katalene in kantavtorjem, ki je za omenjeno predstavo ustvaril glasbo. Pogovor bo potekal v sklopu novega izobraževalnega programa Gledališča Glej, ‘Poslušaj’. Gledališče Glej se s Poslušaj podaja na pot raziskovanja in poglobljenega predstavljanja pomembnega področja gledališke umetnosti, področja scenske glasbe. Projekt »Poslušaj« se začenja z vodenimi tematskimi dopoldnevi/popoldnevi/večeri “Glejevih” ustvarjalcev scenske glasbe, na katerih avtorji glasbe v predstavi, ki si jo udeleženci srečanja predhodno ogledajo, pojasnijo ozadje in različne pristope k nastajanju glasbe ter jih pospremili z utemeljitvijo, zakaj so se odločili za določen glasbeni izraz. Vabljeni!